Biseri Sečuana

Sečuan je največja kitajska žitnica. Tu pridelujejo riž, veliko oljne repice, zelenjave, murve za sviloprejke, bambus za pohištveno industrijo in seveda ogromno sadja. Zahvaljujoč prijetno blagi klimi se dežela lahko pohvali celo s tremi žetvami riža, svežo zelenjavo pa je mogoče kupiti na tržnicah tudi sredi zime. Pokrajina je zelo slikovita: zelena terasasta riževa polja, med njimi lične vasi z urejenimi kmetijami, nasadi oranž, mandarin, pomela, sladkornega trsa, čaja …

Center Sečuana je 11-milijonski Čengdu, ki ga imenujejo tudi »brokatno mesto«, saj je od nekdaj znan po tkalnicah brokata. Staro mestno jedro slovi po nekaj znamenitih templjih in čajnicah, ki so bile v času kulturne revolucije zaprte, zdaj se pa v njih spet zbirajo množice, poslušajo pripovedovalce zgodb, operne pevce …

Center novega dela Čengduja krasi »seveda« orjaški kip Mao Cetunga, ves obdan s pisanimi cvetličnimi gredicami. Kot v Pekingu ali v Kašgarju, kjer smo že hodili, sem spet pomislila, kako lahko ljudstvo tako slepo časti človeka, ki je odgovoren za milijone preganjanih, likvidiranih, pobitih v delovnih taboriščih v času »velikega skoka (1958-1961)« in znamenite »kulturne revolucije« v letih 1966-1976. Kitajci pravijo, da je v bistvu storil 70% dobrega in le 30% slabega. Pa razumi, če moreš.

Zanimivo je opazovati, kako se pod večer v Ljudskem parku zberejo množice na skupinsko telovadbo ob glasbi, začnejo se nastopi artistov, glasbenih skupin, skratka, občutek imaš, da je Maova kulturna revolucija med ljudmi v nekaterih »točkah« še vedno zelo živa. To smo sicer opazili po vsej Kitajski. Ljudje ljubijo skupinsko razgibavanje ob glasbi in plesu, kar se odvija običajno v parkih ali na odprtih mestnih trgih.

Veliki Buda iz Lešana
Jutro v Čengduju. Zbudila sem se vsa prepotena, kot da bi se okopala. Vroče in soparno je, lepljivo. Saj to smo si želeli, ko smo prejšnje dni zmrzovali v Šangri La na severu pod Tibetansko planoto – a je vseeno neprijetno. Stoje ob velikem oknu opazujem ulico: visoki bloki z zamreženimi balkoni, umazanimi okni, drevesi, zasajenimi v beton, ljudje pa hodijo po ulici z »nagobčniki«, ščitniki, ki naj bi varovali pred smogom. Gledam starega gospoda, ki se pod blokom sprehaja s ptičjo kletko v roki in se z živaljo tudi vneto pomenkuje. Po nekaj minutah ugotovim, da ptič sploh ni živ – v kletki nosi gospod plastično pisano papigo!

In promet! V Pekingu smo se čudili, kako preudarno, kulturno se vedejo vozniki v prometu, tu je pa živ kaos. Hupanje, cviljenje gum, vpitje, dren, da imaš neprijeten občutek, da se lahko vsak hip kdo zaleti vate. Čisto srednjeazijsko, nekako tako kot v velikih indijskih mestnih mravljiščih.

Pohiteti moramo na zajtrk ob tri četrt na osmih, ker smo ob pol devetih že zmenjeni z voznikom kombija za izlet v Lešan gledat orjaškega Budo – največjega na svetu. Do Lešana je 130 kilometrov, a to sploh ni problem, saj se ves čas voziš po dobrih avtocestah. Problem je priti iz mesta.

Vožnja po Čengduju nam je požrla debelih 45 minut. Cijazenje v neskončni pločevinasti koloni. Potem ko smo se izvili iz objema velikega mesta, pa je šlo. Samo enkrat smo se ustavili na lepo urejenem postajališču in pri prodajalcu sadja smo naleteli na posušene jagode goji. Baje imajo ogromno antioksidantov, ki so dobri za zdravje. Odličnega okusa so.