Prispeli smo v Lešan, kjer se je pokazalo, da naš voznik ne pozna poti do Bude. Peljali smo se v štiri različne smeri, pa ni ratalo. Ker nič ni znal angleško, mu nismo mogli dopovedati, naj vendar koga vpraša za pot. Samo smehljal se je in vztrajno iskal pravo smer – s pomočjo intuicije ali kako! Spet smo zgubili debelo uro dragocenega časa. Ko si na dolgi poti (in Kitajska je vsekakor ogromna dežela) in ne potuješ z agencijo, ampak si sam svoj vodnik, moraš načrtovati tako, da je vsak dan kar najbolj smotrno izkoriščen. Torej se je sin Andrej upravičeno jezil na nerodnega šoferja, ki je bil očitno povsem izgubljen. Ko pa je končno našel rdečo nit, je bilo že pol dvanajstih in v najhujši vročini smo se napotili na ogled Bude iz Lešana.
Okrog nas nepregledne množice domačih turistov. Neverjetno, ko se Kitajci premaknejo od doma, je v hipu kaos. V glavnem potujejo v skupinah z vodniki, ki imajo v roki zastavice z oznakami skupine, opremljeni so z mikrofoni in zvočniki in vsak vpije svoj tekst, tako da nastane oglušujoča kakofonija zvokov, ki prav bijejo po glavi in pokvarijo vtis o kraju, ker jih moraš po sili poslušati. Povsod po kitajski je bilo tako. Nemogoče množice izjemno hrupnih domačih turistov!
Najprej smo se po dokaj položnih stopnicah povzpeli mimo votlin, kjer so se budisti zbirali nekoč, mimo kipov Bude v različnih pojavnih oblikah in potem zagledali veliko Budovo glavo, ki jo krasijo preštevilni črni polžki las. Orjaška glava! Ko prideš do nje in pogledaš navzdol po telesu, hitro ugotoviš, da gre res za monumentalen objekt, velik gradbeni/umetniški dosežek človeških rok. Ob desnem boku velikega Bude so speljane stopnice, po katerih se spustiš v globino do Budovih nog, po drugi strani, ob levem boku, se pa nato povzpneš nazaj gor do glave.
Mogočni kip Bude Maitreye so izklesali kitajski budistični menihi v obdobju dinastije Tang (618-907 n. št.). Sedi, oprt na kamnito steno, ki se dviguje nad sotočjem treh rek: Min Jiang, Dadu in Qingyi. Strmo steno imenujejo Lingyunshan – Gora, ki sega do oblakov. Buda spokojno zre proti sveti gori Emei Shan. Menihi so se trudili celih 90 let, da so ustvarili 71 metrov visoko Budovo podobo, največjo na svetu! Samo glava je visoka 14,7 metra, 10 metrov široka, pokriva jo pa 1000 umetelno izklesanih kodrov las. Na 8,5 metrov široki nogi orjaka je prostora za 100 ljudi.
Izročilo pravi, da je bil pobudnik gradnje velikega Bude menih Haitong iz samostana v Lingyunu. Ker so divje vode treh rek močno ogrožale plovbo, poplavljale, ogrožale tudi življenja ljudi, pridelek in okolje, je skušal menih s to veličastno žrtvijo reko ukrotiti.
Graditelji so razmišljali zelo modro, vizionarsko: zahvaljujoč v notranjosti kipa skritim kanalom za odvajanje vode se je statua dobro ohranila skozi stoletja. Ko je med nastajanjem mogočnega Bude prišlo do težav s financiranjem projekta (tako pravi izročilo), si je pravični in vztrajni menih Haitong lastnoročno iztaknil oči.
Očitno pa je velikanska količina v sotočje rek odvrženega skalovja, ki je nastala med klesanjem Bude, tako spremenila tok treh rek, da je od tedaj plovba po njih varna. Če gledamo z reke, se zdi veriga gora nad orjaškim kipom podobna spečemu Budi, in tam, kjer naj bi bilo srce, je v goro vklesan lešanski Buda. Tako je nastal lokalni rek: »Gora je Buda in Buda je gora.« Danes statuo resno ogrožajo množice turistov, pogosti potresi v regiji, rastlinje, ki se razrašča po kamniti površini, onesnažen zrak, ki načenja kamen in še kaj bi se našlo. Menda je bil ob nastanku kip obdan z lesenim varovalnim plaščem, ki pa je bil uničen v požaru. Od tedaj ga vztrajno razjeda zob časa. Znanstveniki vneto iščejo način, kako Budo iz Lešana na dolgi rok učinkovito zaščiti.
Buda iz Lešana in sveta gora Emei Shan sta od leta 1996 pod zaščito Unesca.
Rabili smo skoraj dve uri, da smo se spustili do vznožja kipa na rečno obalo, poslikali Budo z vseh vogalov in se vrnili navzgor do glave.