Življenje piše nepredstavljive zgodbe in najbolj številne od njih niso povezane s kariernim stresom, pač pa s tistim, ki ga povzroča nega svojcev. Bodisi v zadnjih mesecih življenja, ko nekoga, ki nam je blizu, odnaša bolezen, bodisi z doživljenjsko skrbjo zaradi drugačnosti.
Svojci se znajdejo pod nepredstavljivim pritiskom, na to, kako ga bodo zmogli, pa vplivajo različni dejavniki.
Kako naravno »odporni« smo torej na izgorevanje? Zakaj nekateri enake situacije doživljajo kot komaj vzdržne, drugi pa se skoznje prebijejo skoraj igraje?
Boleče situacije zelo pritiskajo na obrambne mehanizme, in znak zrelosti (ne pa slabosti) je, da sprejmemo, da ne zmoremo pomagati več kot toliko in da se sprijaznimo s tem, da smo v znanju in sposobnostih omejeni.
20 odstotkov populacije nagnjene k izgorevanju
Ljudje, ki so psihično bolj ranljivi, izgorevajo pogosteje. Takih je okrog 20 odstotkov populacije v vseh okoljih. Skupno jim je, da so imeli v zgodnjem otroštvu premalo ugodne razvojne pogoje. Ker ni bilo dovolj varnega odnosa s starši ali skrbniki, niso mogli zgraditi dovolj čvrste strukture, dovolj jasnih mej, dovolj stabilne samopodobe. Pogosto imajo tudi specifičen način funkcioniranja: zelo hitro navdušijo, so pa tudi hitro razočarani in zelo občutljivi za kritiko.
Varno zgodnje odraščanje je za to, kako uspešno se bomo spopadli s kritičnimi situacijami kasneje v življenju, torej ključno. Številne raziskave na živalih to potrjujejo in celo dokazujejo, da se anksioznost staršev dedno prenaša na potomce.
https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC4911781/
Znanstveniki so opazovali legla mladičev anksioznih in umirjenih podgan. Podgane iz ansksioznih legel so tudi same kotile bolj anksiozne mladiče. Ko so slednje prestavili v leglo mirnih mam, so se sčasoma pomirili in sami kotili manj plašne mladiče. Kar pomeni, da se je v čustveno varnem odnosu struktura možganov mladičev spremenila do te mere, da se je spremenila celo izraženost lastnosti (anksioznost), ki je sicer bila zapisana v genih.
https://www.anxiety.org/baby-rats-impaired-by-mothers-stress
Način odzivanja se vzpostavi v otroštvu
Kako močno na odzivanje v odraslosti vpliva varnost v odraščanju, ilustrira raziskava »Swimming test« z mladimi pujski. V naravi slednji živijo pri mami nekaj mesecev, na farmah pa jih ločijo že po nekaj tednih, s čimer prekinejo varni odnos. Skupino pujskov, ki so normalno rasli ob mamah, in skupino, ki je bila od mam prehitro ločena, so dali v bazen z globoko vodo, ki je imel na sredi na tleh pručko. K njej so pujski lahko splavali, stopili nanjo in bili varni. Tisti, ki niso rasli z mamami, so bili precej bolj prestrašeni, ko so jih dali v vodo, in so potrebovali dlje časa, da so našli pručko.
Čez 14 dni so test ponovili. Pujski, ki so rasli z mamami, so popolnoma brez strahu zaplavali okrog, pogledali, kje je pručka in stopili nanjo. Pujski, ki so rasli brez mam, pa so bili enako panični kot prvič. Iz predhodnega učenja niso pridobili ničesar. Njihovo telo so preplavili stresni hormoni, sistem ponotranjanja izkušnje, ki bi jim omogočil realno presojanje nevarnosti, pa ni deloval.
https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC5266588/
Odzivov živali in ljudi seveda ne moremo enačiti, mehanizem reagiranja na stresne situacije pa je pri obeh podoben.
Mojca Šimenc je urednica spletnega portala Moje Bivanje, ki prinaša izbrane vsebine iz medicine, farmacije, sodobnih tehnologij in alternative za preventivo in samopomoč.