Brate ali sestre so kovali v zvezde, oni so bili večvredni, bolj pomembni, bolj vredni zaupanja in pozornosti. Njih pa so jemali kot manjvredne, niso in še vedno jih ne upoštevajo, niso deležni enake pozornosti, naklonjenosti ipd. Te rane so nastale že v mladosti, leta pa so jih le poglobila. Tem ranama rečejo tudi arhetipske rane. To so globoke rane, ki nastanejo zaradi ogroženosti temeljih občutkov in potreb otroka. To so rane zaradi občutkov zapuščenosti, izdaje in pa sramotenja.
Ko sem bila mlajša sem bila prepričana, da imajo starejši ljudje te stvari razrešene in da nikakor ne trpijo več zaradi stvari iz mladosti. Kako sem se zmotila.
PREBERITE TUDI: Torej, kdaj je ženska resnično stara?
Ni možno govoriti o menopavzi (ne glede na spol), brez da bi se ob tem vračali v čas otroštva. Rane, ki smo jih dobili v svoji rani mladosti, duševne rane, rane v srcu, nas zaznamujejo vse življenje. V času okrog 50. leta in v letih kasneje pa butnejo na plano z ogromno silo in močjo. Razlogov je več, najbolj pa k temu pripomorejo hormoni, ki nas enostavno prisilijo, da prenehamo pometati pod preprogo. Prag tolerance se namreč tako zniža, da nerazrešenih stvari ni moč potiskati v skrajne kotičke našega srca.
Čas menopavze (pri ženskah) in andropavze (pri moških) nam ponudi možnost, da te rane enkrat za vselej razrešimo, saj kar silijo v osprednje, ni jih možno spregledati ali pa jim ne dati veljave. V nas se pojavi neverjetna moč, kot neke vrste samoohranitveni nagon po preživetju. Začutimo, da se je potrebno rešiti duševne navlake, ki nas bremeni, duši in potiska k tlom. Vsak se tega loteva na svoj način: nekdo domačim v obraz neusmiljeno zabrusi vse kar ga je leta težilo, drugi gre v tožbo. Tretji prekinejo odnose z domačimi, ki so in jim še povzročajo rane in bolečine. V večini primerov ta proces ni niti lahek, niti nežen in ni v rokavicah. Konec je pometanja pod preprogo.
Razkopljimo torej svojo preteklost, otroštvo, svoje notranje rane in jih počistimo. In ko jih bomo ponovno zagrebli, se na to mesto ne vračajmo več. Le tako bomo lahko drugo polovico življenja živeli s polnimi pljuči in z zavestjo, da zmoremo, da smo vredni, da se nam ni potrebno neprestano dokazovati in hlepeti za pozornostjo, ki nam jo domači niso bili in niso sposobni dati. In najpomembnejše spoznanje: da smo dovolj in vredni taki kot smo in vredni ljubezni.
Vse to lahko naredimo tudi kasneje, ko je ta hormonski val že za nami. Za spremembe na bolje namreč res ni nikoli prepozno.
Še več o avtorici prispevka boste našli tukaj in tukaj.