Butan: Kraljestvo grmečega zmaja – Druk Yul

Od naravnih lepot (himalajski vrhovi, veličastni gozdovi, divje reke, raznolika favna in flora) ti zastane dih, prav tako tedaj, ko stopiš v lepo obnovljene srednjeveške dzonge (utrjena samostanska mesta), svetišča, stare kmečke domove, ko se brezskrbno sprehodiš po mirnih ulicah v Timpuju, Punakhi, Wangdiju ali Paru. S kriminalom nimajo težav, ker ga ni.

Mladi kralj, 5. zmajski kralj Jigme Khesar Namgyel Wangchuk in z njim ves državni vrh poudarjata poleg skrbi za okolje še »bruto nacionalno srečo«, ki pomeni bistveno več kot le dvig materialnega blagostanja. V Butanu se preprosto moraš dobro počutiti.
Ni pa preprosti priti v Butan! Ker vsako leto omejijo število turističnih viz (do 40.000 turistov v letu 2013), je dobro vizo rezervirati oz. kupiti preko svetovnega spleta že zgodaj spomladi (Butan namreč nikjer po svetu nima konzularnih predstavništev), za vsak dan bivanja v Butanu pa mora popotnik plačati 250 USD. Iz te, dokaj visoke 'takse' se krijejo stroški potovanja po Butanu: prevozi, vodenje, prenočišča, hrana in različne vstopnine. Tako je Butan ena najdražjih turističnih destinacij v tem delu sveta.

Naj nanizam nekaj dejstev o Butanu za boljšo sliko o tej, od sveta precej odrezani himalajski kraljevini. Zakaj odrezani? Dejstvo je, da ima Butan ambasade in konzularna predstavništva samo v Indiji in Bangladešu, torej si mora individualni popotnik potrebne dokumente urediti preko interneta. V Timpuju smo sicer videli sedeže nekaterih svetovnih organizacij (Unicef, Unesco, Svetovna zdravstvena organizacija), to je pa tudi vse. Butan ni zainteresiran za tesnejše povezave z zunanjim svetom, država je samozadostna: pridelajo skoraj toliko hrane, kolikor je potrebujejo, ostalo uvažajo iz Indije in Bangladeša, malo je nezaposlenih, nismo videli beračev ali invalidov na cesti, veliko zaslužijo s prodajo električne energije, lesa in še česa - predvsem Indiji, ljudje v Butanu živijo solidno, prevladuje srednji sloj. Precejšnji prihodek imajo seveda od turizma, predvsem alpinističnega in pohodniškega, turizem pa bi tu lahko cvetel kot redko kje, če bi želeli. A ne želijo!

Močno spodbujajo izobraževanje (tudi študij v tujini z državnimi štipendijami), saj imajo premalo strokovne inteligence. Zdravnike uvažajo iz Burme, v turizmu jim veliko pomaga Avstrija itd. Izobrazba je v Butanu zelo cenjena vrednota.

Butan leži v Južni Aziji, meji le na Indijo na jugu in na severu na Tibet/Kitajsko. Državica je velika približno kot Švica, meri 38 816 km2. Kar je zanimivo, je to, da leži 80% ozemlja na višini nad 2000 metrov. Butan se geografsko deli na 3 izrazita območja: nižinski Duar ob indijski meji, pretežni del prebivalstva pa se je naselil v območjih med 2000 in 3000 metri nadmorske višine – v Predhimalaji. Na severu, na meji s Tibetom, je visokogorsko območje Lunana. Najvišji vrh Butana je 7554 m visok Kula Kangri. Bolj znana in obiskana pa je sveta gora Jomolhari v dolini Paro. Več kot dve tretjini dežele pokrivajo gozdovi.

Prebivalstvo Butana tvorijo tri skupine: Ngalongsi, ki so se priselili sem v srednjem veku, Sarchopsi, gorska nomadska plemena, in na jugu živeči Lhotshampas (nepalski Butanci).

Število prebivalcev šteje blizu 700 000.
72% prebivalcev je budistov, in sicer prakticirajo tibetanski budizem, nekaj je hindujcev in drugih.
70% prebivalcev je kmetov. S kmetovanjem in živinorejo se da v Butanu dobro preživeti, o čemer smo se prepričali na lastne oči.

Butan je od leta 2008 demokratična konstitutivna monarhija (po zgledu Velike Britanije). Sedanji kralj – 5. Zmajski kralj – je od leta 2008 Jigme Khesar Namgyel Wangchuk. Kraljeva družina živi v palači izven Timpuja. Za butanske kralje velja, da so zelo preprosti, ljudski. Tako zdajšnji vladar (kot njegovi predniki) rad gre med ljudi, peš po deželi, da se prepriča, kako ljudje živijo.

Glavno mesto Butana ima 98 000 prebivalcev, leži na višini 2320 metrov. Je ena najmanjših prestolnic sveta. Zanimivo je to, da kljub legi na precejšnji nadmorski višini v Timpuju le redko zapade sneg. A če se čudež vendarle zgodi, praznujejo dogodek kot državni praznik - »vesel snežni dan«.

Mejni prehod, kjer večina turistov prečka indijsko-butansko mejo, je Jaighaon. Lahko tudi pripotuješ z letalom, denimo iz Katmanduja ali Delhija. S Kitajsko oz. Tibetom Butan nima uradnega mejnega prehoda. Kmetje vendar prehajajo mejo preko visokogorskih prelazov, da trgujejo med seboj. Odnosi med Kitajsko in Butanom so precej skrhani zaradi tega, ker ima Butan dobre odnose s Tibetom, ki se je v preteklosti zavzel za vrnitev ozemelj, ki jih je Butanu zasedla Anglija.

Simboli dežele: žival - takin (gorska antilopa, govedo), rastlina: modri mak, zastava: zmaj na oranžni in rdeči podlagi (Dežela grmečega zmaja – Druk yul).
Denarna enota: ngultrum (enakovreden indijski rupiji, menjava 1:1).
 

Tudi tokrat smo bili na poti trije: sin Andrej in midva z možem Jožetom. Agencija Bhutan Mounthein Holiday, s katero smo navezali stike že meseca februarja, nam je poslala podroben potovalni načrt takoj, ko smo vplačali dogovorjen devizni polog za tri osebe. Zmenili smo se, da se z njihovim turističnim vodnikom in voznikom srečamo v Jaighaonu (Indija) v hotelu Kasturi, ki je med tujimi turisti, namenjenimi v Butan, na dobrem glasu. Res smo dan pred prestopom indijsko-butanske meje pripotovali v Jaighaon in se po kosilu srečali s simpatičnima Butancema, vodnikom Čimijem in voznikom Pemo. Nista bila oblečena v tradicionalno moško opremo gho, ampak v kavbojke in majico. Gho je halja z dolgimi rokavi, ki jo moški ogrnejo okoli telesa in zložijo tako, da se konča v nekakšnem krilu, obute imajo pa dokolenke in čevlje. Prebrali smo, da je v državnih službah ta oprema za moške obvezna. Podobno je pri ženskah, ki si oblečejo kiro: dolgo krilo na »preklop«, zgoraj pa spodnjo majico in kratko, do pasu segajočo jakno z dolgimi rokavi. Ta oblačila so videti na visokih in vitkih postavah Butancev in Butank zelo elegantna, no, seveda so pa Butanci tudi okrogli in majhni (in teh je več kot prvih!) in ti so videti v nošah bistveno manj privlačni! Drži pa, da jih nosijo s ponosom.

Naslednji dan pa čez mejo v Butan! Prvo prijetno presenečenje je bil sprejem na butanskih tleh: Čimi je vsakemu izročil bel budistični šal, ki naj gostu prinese srečo, in plastenko vode. Tega nismo pričakovali, zato nas je res presenetilo.

Na meji ni bilo posebnih ceremonij. Čakali smo, da bo treba odpreti popotne torbe in da nas bodo oglobili za dva paketa cigaret (o tem smo brali v popotniški literaturi), a se nič takega ni zgodilo. Hoteli smo se kar vsi trije prijaviti za kadilce, če bi bilo treba, da bi le spravili zalogo na ono stran meje. Nikogar ni zanimalo, kaj tovorimo v popotniških nahrbtnikih. Hvala bogu, oddahnili smo si. V potni list so nam udarili vizo, ki ni posebno slikovita, kot recimo indijska ali kitajska, izpolnili smo obrazec o vstopu v državo in že hiteli dogodivščinam naproti.