Naslednji cilj je bil najlepši dzong v Butanu, veliki dzong v PUNAKHI. To pa je nekaj, česar ne pozabiš nikoli. Debeli dve uri smo si vzeli za podroben ogled kulturnega spomenika, ki je seveda uvrščen na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Zgrajen je bil 1637. leta, in sicer ga je dal postaviti Shabdrung Ngawang Namgyal, pomemben budistični veljak s Tibeta, ki ga štejejo Butanci za utemeljitelja svoje države. Znan je bil tudi kot graditelj dzongov. Prišel je s Tibeta, kot je napovedal že guru Rimpoche. Dzong je postavljen na sotočju rek Pho Chu (moška reka) in Mo Chu (ženska reka). Je čudovit primerek butanske arhitekture in tridelne budistične mestne utrdbe. Tudi tukaj je v središču imenitno poslikan tempelj s trojico velikih mož: levo je guru Rimpoche, v sredi Buda in desno združitelj butanskih pokrajin Shabdrung Ngawang Namgyal. V templju je tudi kraljev prestol, saj je bila Punakha 300 let prestolnica Butana. Na stenah so prekrasne poslikave, med njimi tudi zgodba Budovega življenja, ki nam jo je Čimi z užitkom posredoval, čeravno nismo bili več najbolj s srcem pri stvari. Toliko samostanov in dzongov te pošteno utrudi.
Za dzongom v Punakhi je sledil ogled dzonga v Wangdiju. Tudi Wangdi je bil nekaj časa – tri leta - glavno mesto Butana. Danes je dzong v klavrnem stanju. Začela se je obnova, ki bo trajala in trajala, saj gre za ogromen objekt. Pred vhodom so bile že postavljene mizarske delavnice in mojstri so izdelovali podboje oken, vrat, lin in niš … Čutiti je bilo njihovo veliko zavzetost. Sprehodili smo se po vseh treh delih dzonga, ki je kar podrhteval v silnem vetru, ki se je razpihal in obljubljal padavine. Povsod smo srečevali veliko mladih menihov, ki so kot netopirji frfotali po številnih stopniščih v svojih oranžno rdečih haljah. Stara ruševina, pa tako polna življenja!
Po ogledu dzonga smo se sprehodili še po starem Wangdiju. Prava štala, kot rad pove Andrej. Lesene, napol porušene kolibe, nevredne človeka, a v njih pač živijo. Veliko mini šopov, predvsem s plastiko in kitajsko kramo. Čimi je sicer povedal, da država gradi čisto novo naselje za prebivalce starega mesta, le-to bodo pa porušili, da ne bo »strašilo« turistov. Novo, nastajajoče naselje smo lahko kasneje tudi videli iz hotela, v katerem smo prenočevali.
Pošteno smo se nahodili. Okrog pol šestih smo končali program in se odpeljali v hotel s čudnim imenom Punatsangchhu Cottages. Saj je bil res lep že na prvi pogled, nov, sodoben, povsod okoli cvetje in zelenje, a kaj, ko smo bili spet edini gosti. Res čudno, ne? Hotel s kapaciteto 200 gostov, prazen, samo mi trije, kajti Čimi in voznik sta očitno spala v kombiju. Tako je rekel Andrej, ki ju je videl po večerji odhajati iz hotela proti vozilu. No, interneta tokrat ni bilo, za tolažbo pa vsaj TV sprejemnik. In sobarica nas je opozorila, da v temi nastopijo komarji, kajti pod hotelom teče reka. In balkonček smo imeli, tako da smo lahko v miru in na svežem zraku spili mrzlo pivo, ne da bi kdo buljil v nas. Pregledali smo še fotografije, ki se jih je res nabralo za pet albumov, potem pa skok v posteljo – nismo se mogli oprhati, ker v sicer super opremljeni kopalnici ni tekla voda, samo kapljalo je. Bog pomagaj, se zgodi. Takšne stvari nas ne morejo oropati dobre volje!
Paro – butansko okno v svet
Nisem mogla spati, ker sem začela že sredi noči razmišljati o tem in onem, vmes tudi o problemu, ki se bo pojavil, ko se bo treba povzpeti do samostana Tigrovo gnezdo. To je najbolj znan butanski budistični samostan, zgrajen na mogočni skalni steni, do katere je treba premagati 900 metrov višinske razlike. Predstavljala sem si, kako bo. Ne bi rada šla, a vedela sem, da moram! Do smrti bi si očitala, če ne bi šla. Česa tako spektakularnega ne vidiš za vsakim vogalom. »Treba bo stisniti zobe in vztrajati, vsaj do kavarne in razgledišča tam nekje na 700 metrih,« je rekel Čimi.
Med miselnimi mukami sem vendar zadremala, a le do šestih, ko je bilo res dovolj počitka. Z balkona sem videla, da je deževalo, tudi ohladilo se je in megle so se spustile z gora vse do nižin. Morali smo pohiteti na zajtrk, kajti odhod je bil napovedan ob osmi uri. Pred nami je bilo 110 kilometrov poti do Para, kar pomeni vsaj 4,5 ur vožnje. Med potjo proti prelazu Dochula pa smo se nameravali ustaviti še v Kraljevem botaničnem vrtu (na Andrejevo željo – izven programa).
Krenili smo torej v hladno in vlažno torkovo jutro. Vožnja je bila kar prijetna: malo prometa, lahko smo pohiteli, ni bilo vroče … No, prva postaja je bila pod prelazom Dochula, v Kraljevem botaničnem vrtu, ki ga je leta 2008 svečano odprla kraljica Asha, mati sedanjega kralja Jigmeja Khesarja. Uredili so ga v počastitev 100-letnice vladanja dinastije Wangchuk. Prvi butanski kralj Ugyen Wangchuk je bil namreč kronan leta 1907.
V Paro smo prispeli okrog pol dvanajstih. Šli smo pogledat zelo star samostan Dungtse iz leta 1421. Pravzaprav je to velikanska stupa, ki jo ravno obnavljajo. Zgradil jo je Tibetanec Thangton Gyalpo. Je res mešanica samostana in stupe. Zanimivo, kajti redke so stupe, ki so znotraj votle, kot je ta. Na primer, obe stupi velikanki v Katmanduju (Swayambunath in Bodnath) sta »zapolnjeni«, njuni veliki obli sta polni različnega materiala.
Jedli smo sredi Para, ki je eno večjih mest v Butanu, a vendar podobno malo večji vasi. Ima eno glavno ulico, na kateri se godi zelo malo. Andrej pravi, da je kar nekaj politike iz Timpuja prenesene v Paro, tako da mesto pridobiva na pomenu. Je okno v svet, saj je v Paru edino mednarodno letališče Butana. Je pa tako neznatno, da ni kaj videti v njem. Kosili smo v privatnem gostinskem lokalu, kjer je bilo še nekaj tujih gostov. Kar smo dobili na mizo, je bilo tako minimalno, da smo bolj ko ne žalostno zrli na količine v skledah. Slastno pa je bilo vsekakor! Skoraj bi se bili skregali okoli špagetov z mletim mesom, ki so bili odlični, a jih je bilo komaj za dobro pest - kaj je to za trojico lačnih, ki smo ves dopoldan brusili pete po terenu?
Sledil je ogled Narodnega muzeja Butana, ki je super moderno urejen, nastanjen pa je v starem obrambnem stolpu nad velikim dzongom. Uživali smo. Veliko krasnih eksponatov, ki so razporejeni v ozkih, spiralno zavitih hodnikih od vrha stolpa navzdol. Takšne postavitve še nikjer nisem videla. Res je bilo zanimivo. Zadržali smo se skoraj dve uri. Čimi je bil že ves iz sebe, ker smo tako zavlačevali. Zanimiva izkušnja, čeprav marsičesa v zvezi z budizmom ne razumemo. Najbolj me zbega vsa ta težka »historija« okoli Bude in njegovih pojavnih oblik. Preveč mistično je, nedoumljivo in komplicirano!
Naslednja postaja je bil dzong Paro. Velik, lepo urejen, a nič posebnega. Ko si videl dzonga v Timpuju in Punakhi, lahko vsem drugim mirno rečeš, da niso nič posebnega. Pogledali smo vse, kar se je dalo – po malce hitrejšem postopku – in se potem podali na tipično butansko kmetijo.