Butan: Kraljestvo grmečega zmaja – Druk Yul (4/7 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Dzong Tashichö v Timpuju
Sledil je ogled dzonga Tashichö v Timpuju. Je tretji najstarejši (za tistima v Punakhi in Wangdiju), a največji.

Dzong je srednjeveško samostansko utrjeno mesto, v katerem je potekalo versko in posvetno življenje, obenem je bil dzong upravni sedež večjega območja. Dzongi so v bistvu močno utrjena mesta, praviloma razdeljena na tri dele: prvi del je namenjen administraciji, srednji duhovščini in osrčje utrdbe plemstvu oziroma kraljevi družini. Kmečko prebivalstvo je živelo seveda zunaj dzonga, v primeru nevarnosti pa so se ljudje zatekli za mogočne zidove utrdbe. Tako, kot je bilo v Evropi (srednjeveška utrjena mesta).

Voznik in vodič sta si morala preko svojih gho-jev ogrniti še svetla šala z resicami, ker sta vstopala v državno ustanovo najvišjega ranga. Takšno je pravilo. V dzongu v Timpuju je namreč še danes nastanjena najvišja upravna in verska oblast države. Posebno lep se mi je zdel tempelj v osrčju dzonga, kjer sta postavljena tudi kraljev prestol, poleg njega pa prestol najvišjega budističnega dostojanstvenika v državi. Ob velikih dogodkih se zbere v templju vsa politična in verska elita in tedaj jih kralj nagovori s svojega zlatega prestola. Zelo impresivno, res. Povsod po stenah templja čudovite freske, ki upodabljajo prizore iz Budovega življenja, kozmične mandale in živopisne tanke. Nasproti dzongu je nova stavba butanskega dvodomnega parlamenta, ki deluje po zgledu angleškega. Tja seveda nismo imeli vstopa.

Da ne bi zapustili Timpuja brez spominkov, smo predlagali, naj nas fanta odložita v centru na Trgu stolpne ure (zanimiv, zelo prijazen kraj sredi mesta), da si kaj poiščemo v številnih prodajalnah ljudske obrti. Strinjala sta se, a nas vendar spremljala iz prodajalne v prodajalno. Končno se nam je posvetilo, zakaj. Povsod, kjer smo kaj kupili, sta dobila svoj delež od prodaje. Žal pa nismo razmetavali z denarjem, ker je bilo vse tako presneto drago! Kar je preveč, je preveč. In nič se ne moreš pogajati, ker so cene fiksne. Nagledala sem si prekrasno tanko, naslikano na svilo, ki bi jo obesila doma na zid, a cena je bila kar 12.000 ngultrumov, torej okoli 144,02 evrov.

Predstava za pet gledalcev
Pošteno smo se nahodili. Čimi je predlagal, da bi šli do mraka počivat v hotel, potem pa bi nas odpeljal na gledališko predstavo v center mesta. Seveda smo se strinjali. Prepoteni, kot smo bili, bi težko šli v gledališče. Lepo smo se zrihtali in tako smo urejeni šli, nestrpni seveda, saj smo o plesu mask veliko brali in slišali. Potem pa šok! Pripeljali smo se v »zabačeno« stransko ulico, kjer nas je v dvoranici za kakšnih 100 gledalcev čakalo le 5 sedežev – toliko je bilo namreč nas, s Čimijem in Pemo skupaj pet! Predstava samo za nas pet! Človek ne more verjeti, dokler ne doživi. In res smo spremljali enourno plesno-glasbeno predstavo tako, kot bi bila polna dvorana. Izvajalci so se trudili, peli, plesali, kostumi so bili fantastični in sploh je bil nastop zelo prisrčen, prepričljiv, poln mitologije in pravljičnosti, obenem lepih pesmi in plesov, a vse skupaj je delovalo jako nenaravno! Enajst nastopajočih in pet gledalcev. To ni običajna gledališka situacija, ne?

Pred koncem predstave je začel nekdo ropotati za našim hrbtom. Neverjetno, postregli so čaj in slaščice, medtem ko je predstava na odru še tekla. Spili smo čaj in grizljali kolačke, potem so nas pa izvajalci povabili medse, da smo skupaj zaplesali zadnji ples. Bilo jim je zelo všeč, da smo radi sodelovali in tudi hitro usvojili tistih nekaj plesnih korakov. Zelo zanimiva izkušnja. Potem je Čimi podpisal račun za uslugo, kupili smo zgoščenko nastopajoče skupine in se poslovili. Vse do spanja me je mučila misel, da je kultura povsod po svetu vse pogosteje res zgolj tržno blago. Denar obvladuje vse. Če je treba, bo tekla predstava tudi za enega ali nič gledalcev, če se plačniku tako zasanja! A kje je smisel?

Noč v Timpuju. Slišali in brali smo, da turistom odsvetujejo večerne/nočne sprehode po prestolnici zaradi nadležnih tolp potepuških psov. Ničesar takega ni bilo. Pse so spravili v zavetišča in Timpu je tudi ponoči prijazno, tiho in mirno mesto. Celo nekaj nočnega življenja premore: diskoteko, ki deluje v turistični sezoni (jeseni), kinematograf in nekaj manjših gledališč.

Šola, kot se šika!
Naslednje jutro, tretje ponedeljkovo v maju, smo pozajtrkovali že ob pol osmih, ker so nas čakali v osnovni šoli Druk (Zmaj) sredi Timpuja. To je bilo zame veliko doživetje, saj me kot upokojeno učiteljico zelo zanima šolstvo v tujih državah.

Prišli smo ob 8.15, ko se začne vsakodnevni jutranji zbor pred šolo. Česa takšnega še nikoli nisem videla. Vsi učenci so se postavili v kolono po dva in dva – po oddelkih seveda -, se najprej zaprtih oči umirjali ob globokem dihanju, nato so zapeli himno in še dve veseli otroški pesmi, potem pa je stopila k mikrofonu ravnateljica šole in jih nagovorila ob začetku novega tedna, kajti bil je ponedeljek, objavila rezultate najboljših oddelkov na pisnem preverjanju znanja iz matematike, pohvalila športnike – lokostrelce, ki so se dobro odrezali na državnem srečanju, potem pa dala učencem napotke, kako naj se učijo, da bodo rezultati ob bližajočem se koncu šolskega leta čim boljši. Neverjetno, kako zbrano in brez pripomb so jo poslušali. In stali kot lipovi bogci, ne da bi se premaknili levo ali desno!

Kaj takega bi moralo ukrotiti tudi našo mladež! Šolske uniforme in disciplina – pa bi bilo nekaj! Lahko smo si ogledali učilnice, razstavljene izdelke učencev, Čimi je pa povedal o šolskem sistemu in odgovoril na naša preštevilna vprašanja. Vedno tako previdno pove, kar pove, da mu vsega ne morem verjeti. Ugotovila sem pa, da je tudi v Butanu učiteljski poklic predvsem domena žensk, da plače niso dobre (to je rekel Čimi), da je veliko podobnega med slovenskim in butanskim šolskim sistemom, da je pa vendar laže poučevati v Butanu kot v Sloveniji, saj nimajo težav z disciplino!!!

Ponosni na bogato zgodovino
Pozajtrkovali smo, poravnali račune na recepciji (alkoholna pijača – pivo) in se spakirali v kombi. Andrej je bil ves v akciji: med vožnjo proti prelazu Dochula (3150 metrov) bomo vsi trije gledali levo in desno, iskali himalajsko cvetje in fotografirali, kolikor nam bodo dale moči! OK.

Začeli smo se vzpenjati proti 3150 metrom in imeli vmes oči na pecljih, da bi Andreju našli čim več himalajskega rastlinja, predvsem cvetlic. V knjigarni sredi Timpuja si je kupil priročnik s himalajskimi rožami in opisom le-teh in knjiga je bila Čimiju tako všeč, da si je še sam kupil eno. Tako sta skupaj botanizirala. Še Pema se je navdušil in smo se malo vozili, malo fotografirali, spet vozili in plezali po obronkih na obeh straneh ceste. Hecno je bilo gledati, kako se moški poganjajo za rožicami v travinju. Čimi jih je kar utrgal in potem takoj začel iskati v knjigi ime ter opis rastline. Morali bi mu reči, da botanik ne trga cvetja, a ker ga je sodelovanje v akciji tako veselilo, je opozorilo izostalo.
Pripeljali smo se v nižino. Postalo je lepljivo soparno. Okoli pol dvanajste smo se napotili skozi vasico in med riževa polja na polurni sprehod do samostana CHIMI, ki je posvečen čudaškemu lami Drukpi Kunleyu, o katerem smo izvedeli več že v rezervatu takinov. Mali samostan je nastanjen predvsem z menihi – začetniki. Sem prihajajo po blagoslov ženske, ki ne morejo imeti otrok In če vendar rodijo, pripeljejo dojenčke blagoslovit v ta samostan. Vsa vas je nekako posvečena spominu na čudaškega, razvratnega lamo: na hišah in ograjah so naslikani ogromni falusi, sredi vasi je celo muzej, v katerem so na ogled simboli seksa, plodnosti in podobnega.

Jedli smo v kmečki hiši sredi vasi, v družbi z dvema Nemcema in skupino glasnih Indijcev. Redka sreča, da smo sploh srečali turiste! Občutek imam, da vodijo agencije svoje goste nalašč tako, da se na poteh nikjer ne bi srečali.

Pohod po vasi, med riževimi polji in po strmini do samostana je bil precej naporen. Vročina in potenje sta nas zdelala. A smo hiteli naprej.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5 6 7

Spremljajte Moja leta na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.

Morda te zanima tudi:

4. naravni pripravki za lajšanje sončnih opeklin

Preživljanje časa na prostem in na soncu ima vsekakor š...

Kaj vse mora biti v potovalni lekarni? (odgovarja magister farmacije)

Ko se odpravljamo na dopust, je sestavni del naše prtlj...

Nasvet za izlet: Zijalo

Na lep poletni vikend se lahko odpravite do Zijala, kje...

IDEJA ZA IZLET: Slovenska Istra v vsakem letnem času

Kdaj je pravi čas za obisk podeželja Slovenske Istre? T...

IDEJA ZA IZLET: Dežela terana, pršuta in poezije

Da, prav ste odgovorili, ta dežela je Kras! Zakaj pa ra...

IDEJA ZA IZLET: Po poteh Soške fronte

Leta 2015 smo obeležili že 100. obletnico Soške fronte,...

IDEJA ZA IZLET: Goriška Brda

Goriška Brda so najbolj sredozemski del Posočja. Zaradi...

IDEJA ZA IZLET: Istra - dežela velikanov

V hrvaški del Istre, ki roko na srce, obsega večinski d...

IDEJA ZA IZLET: Brkini - zelena oaza sredi krasa

Dolgo časa zapostavljeni in zaostali v razvoju Brkini p...

IDEJA ZA IZLET: Vas Vitovlje

Pod Vitovsko goro se razprostira vas Vitovlje in vas va...

Ideja za izlet: Trst - prestolnica kave

Ko zaslišite besedo »Trst«, katera je vaša prva asociac...

Ideja za izlet: Vasica Krkavče v Slovenski Istri

Vasica Krkavče v zaledju Kopra sodi med najlepše pa tud...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Starejše novice:
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Dušica Kunaver

Dušica Kunaver
pisateljica, zbiralka ljudskega izročila


"Najlepše darilo na svetu je tisto, ki si ga sam naredil."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2024 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.