Še nekaj korakov in stopili smo na razgledno ploščad z ličnimi stoli iz ratana in bambusa, gostilničar pa nam je že ponujal vroč čaj in krekerje. Krasen občutek! Še Joži je bil ves nasmejan in raznežen, ker nama je uspelo. Na vse pretege me je hvalil, pa tudi meni je bilo pri duši, da bi si na ves glas čestitala. Vse prestalo gorje in izčrpanost sta v trenutku izhlapela.
Najprej nismo videli ničesar, megla je prekrivala vso okolico do vrha pečin. Čez kakšnih petnajst minut pa so se začele megle trgati in iz bele pene se je izvilo visoko gori, še vedno nedosegljivo daleč pod oblaki, skrivnostno Tigrovo gnezdo. Vsi na ploščadi smo globoko zajeli sapo, se hrupno razveselili, skoraj vzklikali in ploskali od navdušenja in vsevprek slikali. Neverjeten pogled na človeško umetnino, ne moreš doumeti, da lahko človeške roke ustvarijo v takšnih ekstremnih pogojih kaj tako presenetljivo nevsakdanjega, čarobnega! Mislim, da sem poslikala vsaj trideset fotografij, čer ne še več … Krasen občutek je, ko premagaš svoje šibke točke in dosežeš cilj. Torej moje srce vendar ni tako zanič, kot sem mislila. Samo hoteti je treba! Grozno dobro sem se počutila. Ne bi šla še enkrat, vem pa, da bi mi bilo res do smrti žal, če ne bi prišla vsaj v »senco« tega fantastičnega kraja.
Poleg mene sta sedeli starejši gospe, ki sta prijezdili na mulah. Poslušala sem ju, ker sta govorili nemško. Nizozemki. In tudi njun vodnik je govoril lepo tekoče nemško. Seveda v šolah spodbujajo učenje nemščine, saj jim na področju turizma veliko pomagajo Avstrijci in Švicarji.
Joj, pa še to! Končno sem videla, kaj nosijo butanski moški pod svojimi kiklami! Vodniki, ki so prisopihali s svojimi strankami do kavarne, so se tako kot mi olajšani sesedli v udobne stole iz ratana, nato pa razširili noge in pokazali, kaj je pod pisanimi krili. Lepe moderne bokserice, kakršne nosijo zahodnjaki. Torej nič šokantnega. Redko kateri je imel bele, večina progaste, različnih barv … skratka, ne hodijo okoli brez gat!
Dol grede smo potrebovali le 45 minut. Andrej in Pema sta bila velika zmagovalca, saj sta se prebila vse do cilja in Andrej ima cel kup krasnih fotografij. Ves se je svetil od sreče, navdušenja, ponosa in še česa. Povrh vsega je na strminah dobil še lepe fotografije gorskih cvetlic, tako da si je priskrbel dovolj gradiva za svoja potopisna predavanja. Naše bivanje v Butanu je bilo res popoln uspeh! Hvala bogu, saj smo vložili lep kupček denarja v to petdnevno avanturo.
Kosili smo spotoma v centru za izobraževanje goničev/pastirjev jakov. Bilo je kar, privoščili smo si pa tudi dve steklenici hladnega piva. Pošteno smo nazdravili. Čimi in Pema sta se samo smehljala, pridružila se nam pa nista, ker ne pijeta alkohola. Ponudili smo jima ga že, pa sta kategorično odklonila. Jedli smo čudno juho, nato testenine, rdeči riž, svinjske koščke v omaki (meso je bilo spet trdo kot podplat!), naribano belo repo s smetano, beluši na maslu in banane. Bilo je pa kar dovolj vsega za tri.
Po kosilu, ko smo že res hrepeneli po tuširanju in počitku, smo se odpeljali pogledat še DRUKGYEL dzong 14 kilometrov iz Para, zgrajen 1649. Tudi tega je zgradil Shabdrung Ngawang Namgyel, veliki »združitelj« butanskih srednjeveških kraljevin, na strateško pomembni točki, od koder je lahko kontroliral trgovino s Tibetom. Ime Drukgyel pomeni zmago Butancev nad Tibetanci (druk – Butan, gyel – zmaga). Sedaj lahko popotnik vidi le ruševine, kajti dzong je leta 1951 skoraj do tal pogorel. Vidi se pa, da gre za veliko, impozantno zgradbo, ki je odigrala v zgodovini Butana pomembno vlogo.
Nadaljevali smo z ogledom enega najstarejših samostanov v Butanu, ki ga je zgradil tibetanski kralj Songtsen Gampo leta 659. To je samostan KYICHU. Ko vstopiš v samostan, zagledaš kip bojevnika – kralja Gesarja s Tibeta, uglednega moža tistega časa. V njem stoji tudi originalni kip Jowoja Sakiamunija, tibetanskega kralja iz 7. stoletja. Majhen samostan je oblegan od romarjev. Ravno takrat je bilo v njem vse polno ljudi , tako da smo si ga komaj uspeli ogledati. Čimi je omenil, da je pomemben budistični verski praznik vesak, ko budisti po celem svetu praznujejo tri ključne dogodke v življenju Bude: rojstvo, razsvetljenje in smrt. Vesak praznujejo vedno ob polni luni v mesecu maju. Zato je bila taka gneča. Zanimivo se mi je zdelo to, da so vselej, ko smo videli v samostanih ali pred templji gnečo, ljudje na veliko jedli in pili (seveda čaj, vodo, ne alkohola). In koliko podarijo menihom! Sredi dvorišča je bilo postavljeno ogromno »korito« in v njem hrane za dva samostana. Ker v Butanu ni revežev (trdi Čimi), je vse namenjeno menihom. Komu bi sicer? Tudi veliko bankovcev je bilo v koritu. Torej so verski prazniki dobri predvsem duhovščini, kot povsod po svetu.
Nedaleč od samostana Kyichu je spominska hiša, posvečena spoštovanemu rimpočeju Dilgu Khyentseju (1910-1991), ki je tukaj živel in od tu širil vero ter dobra dela. Štejejo ga za največjega mojstra budizma minulega stoletja. V nekaj skromnih sobicah smo videli fotografije iz njegovega življenja, popotovanj po svetu, srečanj z visokimi, uglednimi državniki sveta, zbirko knjig, ki jih je napisal, na dvorišču pa celo njegov mercedes, ki mu ga je podarila ena od kraljic – žena 4. kralja Jigmeja Singyeja Wangchuka.
Predzadnji dan v Butanu je bil zame eden najnapornejših, a tudi najlepših dni potovanja. Pika na i pa je bilo večerno kopanje z vročimi kamni. To nam je posrkalo iz teles vso utrujenost in nas sprostilo bolj, kot bi gledanje televizije ali deskanje po internetu. Zgleda pa tako: z Andrejem sva šla skupaj preizkusit to tradicionalno butansko kopel. V velikem prostoru v prizidku hotela naju je sprejel 'strokovni' upravitelj kopališča. Pokazal nama je koriti, napolnjeni z vročo vodo, ogreto tja do 35 stopinj. Ležeš v korito in potem usmerjaš delavca. Če se ti voda ohladi, prosiš za enega ali več žarečih kamnov, ki ti jih na željo spusti v vodo pri nogah, da se ne bi opekel. Med namakanjem je dobro, da se tu in tam oprhaš z mrzlo vodo, ki je tudi na razpolago v prostoru. To poživi krvotok. Pa spet ležeš v vročo vodo, naročiš kamen ali dva in tako … kakšno urico. Najprej sva bila sama z Andrejem, potem se je pa le pokazal tudi Joži pod pretvezo, da naju bo fotografiral. Res naju je, potem sva ga pa nagovorila, da se je slekel in zlezel v vodo. Na koncu mu je bilo zelo všeč. Po kopeli sta si šla moška ogledat, kje delavec segreva kamne, kako jih spušča v kadi … Kopel z vročimi kamni je zelo stara butanska tradicija, podobno kot nabiranje 'čudežne' zajedalske glive Cordyceps militaris, ki slovi v tibetanski tradicionalni medicini kot afrodizijak, zdravilo proti raku in še marsikateri bolezni. Glivo gredo iskat vselej maja in junija. Na trgu dosega za Butance vrtoglave cene – kilogram tudi 2000 evrov in več. Bajen zaslužek v deželi, kjer je povprečna mesečna plača do 50 evrov. Zanimivo pri tej čudežni glivi je to, da se zaje v glavo gosenice metulja (pod zemljo) in zrase dejansko iz gosenice.
Tashi delek, Butan!
Ponoči je spet deževalo, tako da je bila okolica hotela zjutraj spet zavita v gosto meglo. Zaman smo iskali gori na planini obrise Tigrovega gnezda – ničesar ni bilo videti. Pozajtrkovali smo in bili ob osmi uri nared za odhod. Čimi je sicer že prejšnji dan omenil, da je naš let iz Para v Katmandu prestavljen z 9.00 na 11. uro, kljub temu smo se odločili predčasno oditi na letališče. Ne maram poslavljanj. Videti je bilo, da sta tudi Čimi in Pema kar ganjena. Zbližali smo se, čeprav smo bili skupaj le nekaj dni. Ostali bomo v stiku preko e-pošte, sta zatrdila. Morda se pa res še kdaj srečamo, kdo ve … Življenje je pogosto tako zelo nepredvidljivo!