Torej, preden smo zares oddrveli proti prestolnici Butana, smo si v Phuntsholingu ogledali ljubek budistični samostan Kharbandy. Ima tri velike kipe: v sredi je Buda, levo guru Rimpoče, veliki mojster in učitelj budizma, in desno pomemben butanski knez/plemič, ki je v 17. stoletju združil vse kneževine na območju Butana - Shabdrung Ngawang Namgyal. Omenjeno trojico smo videvali naslednje dni v svetiščih po vsem Butanu. Dobili smo sveto vodo, (ker smo darovali denar), ki jo moraš delno popiti, delno si jo naneseš na glavo/lase za srečo. Poslikali smo se in se odpeljali proti 176 kilometrov oddaljenemu Timpuju.
Toda – kakšna cesta: luknja pri luknji, voda in blato, skale sredi ceste, skratka, vozili smo se s hitrostjo utrujenega polža! Če bi imeli džip, bi gotovo bolje šlo, kombi pa se je komaj komaj prebijal. Dejansko je to prva cesta, ki je povezala Butan s svetom. Pred okoli 40 leti so jo zgradili Indijci, ki še zdaj gradijo ceste po Butanu. Kot kaže, ceste od tedaj nihče ne vzdržuje, zato je na mestih že skoraj izginila. Videli smo moške in ženske – Indijce seveda – med trdim delom: s kladivi lomijo ogromne skale, ki jih je voda prinesla na cestišče. Enako kot na drugi strani meje. A to je sizifovo delo, saj bo plazenje ob naslednjem nalivu spet prekrilo cesto s skalami in blatom! Lepo počasi smo se po serpentinah povzpeli med oblake. Bila ja tako gosta megla, da nismo videli sredinske črte na cestišču, kjer je cesta še bila označena. Sin Andrej je razlagal, da smo v območju meglenih gozdov, znanih po bujni, zelo raznoliki vegetaciji. Raj za biologe!
Megla, vlaga, hlad! Obleči se je bilo treba. V Butanu nam ne bo nič več vroče, je zatrdil vodnik Čimi.
Okrog poldneva smo se ustavili v restavraciji nad mogočno elektrarno globoko spodaj v soteski. Kosilo. Joj, koliko hrane so nam nanosili na mizo: momoje z zeljem, riž, kuhan stročji fižol in šparglje, čilije v sirovi omaki, tanke rezance z lečo in sojino omako, kuhan krompir v smetani in grobo sesekljano kuhano špinačo. Kako bi človek lahko vse to pospravil! Vse je bilo zelo okusno in pošteno začinjeno. Zdi se mi, da začinijo še bolj kot v Indiji. Edino meso smo pogrešali – tega pač ni bilo, čeprav smo nekje brali, da so Butanci hudi mesojedci.
Vožnja se je nadaljevala. Okrog pol treh smo bili že zelo blizu Timpuja. Ustavili smo se pri sotočju rek Timpu in Paro, kjer stojijo znameniti trije čörtni: nepalski, tibetanski in butanski. Prav lepo je videti razliko med njimi. Videli smo tudi »vrata«, ki so postavljena povsod na vhodih v province. Lepo okrašena, zgrajena v butanskem slogu – rezljan in krasno pobarvan masivni les, prave umetnine.
Okrog pol štirih smo se končno pripeljali v Timpu. V sodobnem, še vidno novem hotelu Migmar, nekoliko izven mesta, smo se srečali z vodjo/lastnikom agencije, ki nam je organizirala prihod in program za naslednje dni. Prijazen možak, še darila smo dobili: vsak majico z napisom Bhutan in denarnico v butanskem slogu, vse lepo zapakirano v lično rdečo vrečko. Ampak hotel! Skoraj so nam izpadle oči iz jamic, ko smo ugledali razkošno notranjo opremo. Najbrž ima hotel deset zvezdic! Edino, kar je bilo zelo čudno, je bilo to, da razen nas ni bilo v veliki stavbi nobenih drugih turistov! V čem je torej smisel vsega razkošja? Saj to je le zguba za lastnika hotela, ki je v tem primeru država. Res smo brali na internetu, da je oče sedanjega kralja – Jigme Singye Wangchuk – ob svojem kronanju leta 1972 povabil na svečanosti veliko število tujih novinarjev in političnih predstavnikov iz veliko držav in ob tej priložnosti dal sezidati nekaj imenitnih hotelov po avstrijskem in švicarskem zgledu, ki danes služijo predvsem nastanitvi tujih turistov. Zida se pa seveda tudi zdaj, tako da se Butan lahko pohvali z odličnimi nastanitvenimi kapacitetami.
Dobili smo dve sobi, Andrej svojo in midva prav tako. Kopalnica je tako velika kot soba poleg nje, velik televizor, brezžični internet, poln hladilnik piva in kokakole. Razkošje!
TIMPU – prestolnica brez primere!
Malo smo počivali, potem se pa odpeljali v center. Čimi in Pema sta nas opozorila, da imamo kombi, voznika in vodnika na razpolago ob vsaki uri dneva, le dahniti moramo želje, ki se nam bodo porodile. Tako smo hitro dahnili željo, da bi si pred večerom ogledali prestolnico Butana. Pa smo šli. Prav res je Timpu bolj mestece kot prestolnica in prav res ni nikjer nobenega semaforja, je pa v krožišču policist – baletnik, ki smo ga vsi turisti, kolikor se nas je ta popoldan zbralo v centru Timpuja, občudovali, kako elegantno, s pravimi plesnimi gibi zelo učinkovito ureja promet. Ta pa je komaj omembe vreden. Vse teče brez hrupa, brez trobljenja, drenjanja, vpitja, skratka zelo kulturno. Mesto smo prehodili križem kražem v dobri uri, poslikali vse živo, celo kino sredi mesta. Saj bi šli na predstavo, če bi vrteli film Popotnik in čarodej. To je doslej najuspešnejši (od štirih posnetih) butanskih filmov. Gledala sem ga na slovenski TV in res je super, vredno bi ga bilo pogledati še enkrat. Timpu ima v bistvu eno glavno ulico, ob kateri so razporejene v tradicionalnem slogu grajene lesene in kamnite hiše, ki so prekrasno okrašene, poslikane, da se ti oko lahko celo večnost pase na pisanih pročeljih. Radi imajo narisanega zmaja, ki pomeni srečo, tako kot bel levček, pogosto smo videli na fasadah stavb velike faluse, ki spodbujajo spolnost in s tem številčne družine, ki so blagor srečne države, ali mitološkega ptiča Garudo, ki žre kače.
Zvečer smo bili v veliki, super urejeni jedilnici hotela Migmar edini gosti. Streglo nam je 6 »krilatih« natakarjev, ki so res dali vse od sebe. Nanosili so nam: špargljevo juho, nato govedino v omaki, piščanca v omaki, testenine, riž, kuhane divje šparglje, kuhano sladko-kislo kitajsko zelenjavo, čili v sirovi omaki, naribano belo redkev in za sladico jogurt z različnim sadjem. Trajalo je debelo uro. Pravi obred žretja. Kako bi lahko človek z užitkom jedel, ko strmi vate šest strogih parov tujih oči! Res ni bil noben užitek, čeprav je bila hrana odličnega okusa! In pričakovali so, da večino pripravljenega konzumiramo.
Naivno smo naročili domače vino (tako je pisalo v jedilniku) in dobili nekakšno blago žganje. Moška sta korajžno spila zame odurno pijačo iz imenitnih lesenih čaš. Mnogo bolje teče po grlu mrzlo pivo iz hotelskega hladilnika. Samo dve vrsti piva imajo na razpolago: Red panda in Druk 11000. Pa niti drago ni: 80 ali 100 ngultrumov (1 evro = 83,32 ngultrumov), odvisno, katero vrsto izbereš. Potem pa spat. Zatisnila sem oči, kakor hitro sem se udobno namestila v veliki postelji. Že to, da je bil zunaj in okoli hotela blagodejen mir, je bilo veliko vredno.