Čas na prepihu ...

Vladka, ki sem jo obiskala v teh vročih pasjih dneh, me je že prvi trenutek, ko sva se seznanili, nemudoma odpeljala zadaj za hišo, v varno naročje različnih plezalk, ki so nad mizo, katero je naredil še njen oče, spletle varno in hladno gnezdo zelenja. Od vedno sem čutila potrebo po samoizpovedi, mi je dejala, medtem ko je njen mož postavil na mizo vrč zeliščnega čaja in se nato umaknil z besedami, da naju ne bo motil, ker bi bil to velik greh.
Vladka je živela mirno življenje s svojim možem ... (fotografija je simbolična, FreeDigitalPhotos.net)
Vladka je živela mirno življenje s svojim možem ... (fotografija je simbolična, FreeDigitalPhotos.net)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Nekaj let sta živela tudi v domu za starejše, vendar se je lani zgodilo neizbežno: nista več mogla plačevati oskrbnine, zato sta sklenila, da se vrneta domov, še prej pa sta se odločila, da bosta ženski (Zdenki) iz soseščine plačevala zato, da jima bo vsak dan za kakšno uro priskočila na pomoč.

»Veste,« je svojo odločitev utemeljevala Vladka, »žal nama je bilo, da se na tako rešitev nisva spomnila že prej. Prihranila bi marsikateri evro, zadovoljna bi bila tudi Zdenka, saj je še mlada upokojenka in ji vsak evro prav pride. K nama prihaja dopoldan, pospravi, gre v trgovino, zlika, uredi vrt, nakrmi tri koze, nato skupaj popijemo kavo, pa gre. Plačava ji 350 evrov, kar je tretjino cene, ki sva jo dajala za oskrbo v domu. Postrežena sva pa prav tako kot sva bila tam,« še doda Vladka.

Že na prvi pogled je bilo videti, da je njihovo sožitje popolno, saj je bilo pospravljeno tudi dvorišče, trava je bila sveže pokošena in na mizi, v vazi, je kraljeval šopek rož. Vladka je še dodala, da bi podobno rešitev predlagala tudi drugim starejšim, pa bi na ta način lahko marsikdo dočakal pozno starost kar v domači oskrbi.

Po osvežilni šabesi (napitku iz bezgovega cvetja) sva zajadrali v preteklost, v čase, ki so bili drugačni od današnjih, kljub temu pa se jih Vladka rada spominja, saj je v srcu ohranila največ lepih trenutkov, tiste - najbolj trpke, pa je poskušala pozabiti.

Rodila se je v družini, v kateri je pred njo prijokalo na svet kar sedem fantov. Starša, zlasti mama, sta bila za tiste čase precej ''čudaška'', saj sta zato, da so otroci študirali, prodajala zemljo, kajti le na ta način sta jim lahko omogočila primerno izobrazbo. Tam v letih okoli 1930 je bilo prodati zemljo, hujše kot narediti smrtni greh.

»Žal je moj oče (zaradi strela v nogo) nenehno bolehal, večjih fizičnih del ni zmogel, otroci smo bili ali v šoli ali za knjigami, zato je nagovoril brata, da se je preselil na kmetijo. Skupaj z ženo in tremi lastnimi otroki so dobesedno prevzeli večja dela, zataknilo se je pri plačilu, saj oče ni zmogel zbrati toliko denarja kot ga je brat zahteval zase. Pričela sta se prepirati, ko je stric še malo popil, so bila kreganja še toliko hujša. Mama, nežna dušica z junaškim srcem, ju je mirila, a ni dosti pomagalo, saj so na dan privrele še druge zamere, ki so se v stricu kuhale še iz mladosti. Namreč: ni se mu zdelo prav, da je moj oče podedoval kmetijo, čeprav so vsi vedeli, da je bolj filozofske sorte, da je premalo praktičen. Tako je naneslo, da se je po petih letih stric odselil, oče pa mu je za popotnico dal dve najlepši njivi, česar si pozneje ni nikoli odpustil. Na naši kmetiji se je zvrstilo brez števila hlapcev in dekel, med počitnicami smo, seveda, morali pomagati tudi otroci, tako da je življenje z neko težavo in ihto teklo naprej. Oče je zelo rad bral, ob večerih, zlasti pozimi, smo imeli ''bralnice'', ko nas je spodbujal, da smo prebirali odlomke iz nam najljubših knjig, potem pa smo jih tudi komentirali. Če smo bili preveč mlačni ali če se nam ni ljubilo, je zarohnel in nam grozil s palico, češ, da bo prenehal plačevati za naše šolanje, ker smo ''zanič vredni''. Na vasi so nas imeli za lenuhe, rekli so, da nismo za nobeno rabo, saj smo se ''valjali'' po mestu, trgali hlače v šolskih klopeh in izčrpavali grunt. Po svoje so imeli prav, očitno pa nihče ni dovolj dobro poznal našega očeta, ki nam po kakšnih drugih življenjskih poteh sploh ne bi dovolil kreniti. Žal smo, bila sem še v nižji gimnaziji, enega brata izgubili, brcnil ga je konj in to v glavo. Drugi brat je imel psihične težave, zato ga je oče vzel iz gimnazije domov, ni kazalo drugega. Najstarejši se je preselil v Celovec, kjer je dobil službo, nekaj časa je dokaj redno prihajal na obisk, a ko se je poročil, smo ga videli poredko, njegova žena je bila zelo ''mestna'' in ji je pri nas, na metih, vse smrdelo,« pripoveduje Vladka, medtem ko, sem in tja, brska med zapiski, da česa ne bi pozabila povedati.

Pokaže mi tudi fotografije, na katerih je bila zelo resna, s klobučkom na glavi. S prijateljico Tinčko sta se držali okoli pasu, stali pa sta zraven mize, na kateri je bila vaza s cvetjem.

»Pa saj to cvetje ni bilo naravno,« se zasmeji, ko opazi, v kaj so se zapičile moje oči.
»Fotograf je vazo hranil v omari in če so se prišle fotografirat ženske, jo je zmeraj postavil na mizo, pri moških pa nikoli.«

Zanimalo me je, če sta bili z dekletom na fotografiji dobri prijateljici. Pove mi, da sta nenehno tičali skupaj, obiskovali sta gospodinjsko šolo pri nunah, le da se je Tinčka kmalu poročila, Vladka pa se je vpisala še na Učiteljišče.

»Zanimivo je bilo to, da bi bila bolj vesela, če bi se lahko izučila za šiviljo. Strašno rada sem šivala in tudi nune so rekle, da imam talent. A je obveljala očetova,« je še dodala.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Obrazna mimika

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Veliko povemo o sebi brez besed

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Saj odlično izgledaš

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Razmišljanja: Videti tja čez - goreči grm

Področje zdravja in bolezni, življenja in smrti je bolj...

KOLUMNA U3ŽO: Vsi Zoomi tega sveta ne zaležejo toliko kot en sam pogovor iz oči v oči

Ne glede na to, koliko smo geografsko oddaljeni drug od...

Razmišljanja: Zdravljenje

O zdravljenju bi lahko napisali še in še, z mnogih razl...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Milena Miklavčič

Milena Miklavčič
novinarka, pisateljica


"Od nas samih je odvisno, s katero nogo bomo vstali. To je recept za uspešno življenje, ne nazadnje tudi v zrelih letih."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.