Čas na prepihu ... (2/2 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Vladka je na učiteljišču spoznala bodočega moža, Franca, ali Frančeka kot so mu rekli ljubkovalno. Bil je celo leto dni mlajši od nje, kar sta zmeraj skrivala, saj je v tistem času veljalo pravilo, da mora biti moški vsaj nekaj let starejši od ženske.

»Franček je zelo lepo pel, imel je čudovit, žameten glas, njegove recitacije na različnih prireditvah so bile nepozabne,« pripoveduje Vladka.

Pove, da je bil zelo zaželen fant, vsa dekleta so metale za njim oči, on pa se je odločil za Vladko tisti trenutek, ko jo je prvič videl.

»Sestajala sva se na skrivaj, saj smo bile dekleta nenehno pod budnim očesom svojih učiteljev. Fantje so imeli več svobode, ki so jo nekateri s pridom izkoriščali. Pri nas doma so nastopili težki časi, oče je obležal, komaj se je še za kaj zmenil. Tretji brat, Lojze, ki je študiral na Poljoprivredno šumarskom fakultetu v Zagrebu, se je odločil, da bo za kakšno leto prekinil študij in se vrnil domov. Nikomur od nas ni bilo do tega, da bi kmetija propadla, čeprav, to pa moram reči, še danes mislim, da je bilo mami vseeno, četudi bi vse skupaj prodala in se preselila k nam, v mesto, ter skrbela za nas, otroke med študijem. Potem je prišel tisti prekleti informbiro, kmete so strli do kosti, pobrali so nam vse, česar starša nista odprodala za naše šolanje. Takrat smo šele spoznali, kako bistro sta ravnala, izobrazbe nam oblast pač ni mogla zapleniti,« pripoveduje Vladka.

S Frančekom sta nekaj let službovala na različnih koncih Slovenije, sicer sta pisala prošnje, da bi na kakšni osnovni šoli, magari podružnični, delala skupaj, žal so se njuni klici na pomoč izgubili neznano kje. Vseeno sta se, ko je bil na poti že prvi otrok, poročila, Vladka je za štiri leta ostala doma, da je skrbela za družino, kajti ni imela nikogar, ki bi ji lahko priskočil na pomoč.

»Zaslužek je bil slab, imela sem vrt, vse, kar je bilo možno, sem pridelovala doma, še milo. Prvi sin je bil hud astmatik, tako da ni bilo misliti, da bi se na jesen, ko so se pričeli napadi, za ped odmaknila od njega. Živeli smo v nekem mansardnem stanovanju, kjer je pozimi mraz silil iz vseh kotov, poleti pa smo bili kuhani od vročine. Bilo je leta 1953, ko se nam je končno nasmehnila sreča. Možev sošolec in dober prijatelj je postal uradnik na šolskem ministrstvu, ne vem sicer, kako mu je uspelo, toda oba z možem sva bila dodeljena na osnovno šolo v bližini mojega rojstnega kraja. Jokala sva od veselja. Prosila sem brata, če lahko stanujeva doma, on je nama rade volje ustregel, a pod pogojem, da sva k sebi vzela drugega brata, tistega, ki je imel psihične težave. Malo me je skrbelo, kako to bo, a se je vse srečno izšlo, saj je bil miren, edinole takrat je tulil in norel vse noči, če je srečal kakšnega odvezanega psa, kajti teh se je zelo bal.«

Na šoli se je Franček zelo hitro vživel, organiziral je sadjarski krožek, starši so pomagali nabaviti nekaj čebeljih panjev, tako da je imel še s tem nemalo veselja. Vladki pa ni šlo vse gladko. Otroci so jo imeli radi, kar pa je šlo v nos eni od kolegic, ki se je, za povrh, zagledala še v njenega moža in jo je na vse načina hotela spraviti s poti.

»To se danes čudno sliši , a takrat so imeli nekateri vso oblast. Spominjam se nekega jutra, v šolo sem prišla premočena do kože in ko sem se slačila,sem rekla nekako takole:ljubi bog, upam, da boš naredil tako, da se bo do konca dneva zjasnilo. Bilo je dovolj, da me je zatožila pri šolskem nadzorniku. Čez kakšen teden se je nepričakovano pojavil na vratih in vse dopoldne je sedel v zadnji klopi ter spremljal moje delo v razredu. Nič ni pomagalo, da sem mu povedala, da smo bili med vojno zavedni, da smo pomagali partizanom. Zagrozil mi je z zaporom, če bom v šoli še kdaj omenjala boga. Moram reči, da me je zelo prestrašil, če bi z možem izgubila službo, je nikoli več ne bi dobila nazaj, ker bi naju črna pika spremljala na vsakem koraku. Prepričana sem, da mu je kolegica, ki me je sovražila, sporočala o vsakem mojem koraku. Nenehen psihičen pritisk pa je botroval odločitvi, da grem še naprej študirat, tako da sem pokojnino dočakala kot srednješolska profesorica,« je svoji pripovedi dala Vladka piko na i.
< Nazaj na začetek članka
Stran: 1 2

Spremljajte Moja leta na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.

Morda te zanima tudi:

Želimo Vam vesele božične praznike in srečno novo leto!

Naj vam tudi mi, uredništvo MojaLeta.si, zaželimo čudov...

Kolenske poškodbe in smučanje: Kako se zaščititi in kje najti pravo opornico?

Smučanje združuje adrenalinsko vznemirjenje, rekreacijo...

S čim Slovenci obdarujemo najbližje?

Kaj najraje naročamo med božično-novoletnim prazniki? S...

Recept za božično jed: Svinjska mrežna pečenka (+recept za omako in pražen krompir)

December je tudi čas, ko je pri nas na praznični mizi p...

Vrata je odprlo prvo društvo v Sloveniji, ki nudi podporo bolnikom z melanomom

V Sloveniji je začelo delovati prvo Nacionalno društvo ...

Astrološka napoved po znamenjih: Kaj vas čaka ta teden (16.12. - 22.12. 2024)?

Od sobote dalje, ko prehajamo v obdobje kozoroga pričak...

Metka Klevišar: Naša odvisnost

Vsak človek si želi, da bi bil samostojen, čim manj odv...

Božično - novoletni jedilnik: Kako pripravimo pravo božično pojedino?

Predstavljamo vam nekaj odličnih receptov za pravo boži...

Vabljeni na Zeleni sejem – majhen sejem z velikim srcem slovenskih ustvarjalcev

Iščete darila, ki nosijo v sebi dušo, zgodbo in skrb za...

15 let Programa Svit: Za zdravje in prihodnost brez raka debelega črevesa in danke

Program Svit, državni program presejanja in zgodnjega o...

Izšla je decembrska revija Vzajemnost 2024

Ena od novosti sodobne družbe je poklic družabnice ali ...

Božično upanje za Karolino

Mala borka Karolina, ki se bojuje s smrtonosno redko bo...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Starejše novice:
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Nadica Lukman

Nadica Lukman
djotiš astrologinja in mentorica za osebno rast


"Lahko smo nejevoljni, tarnamo nad svojimi leti, žalujemo za preteklostjo, a vse to je nesmiselno. Namesto tega delajmo stvari, ki nas veselijo."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2024 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.