Čustveno nasilje: Ga prepoznamo?

Moji odnosi > Partnerstvo | piše: P. L. | 7.11.2019
Čustveno nasilje je včasih zelo pritajeno in ga težko prepoznamo. Zareže se nam globoko v našo podzavest in zato se počutimo nevredne in neustrezne. Kako prepoznati čustveno nasilje in kako se ga ubraniti? Kako ukrepati in kako se iz njega izvleči? Preberite v prispevku.
Čustveno nasilje je pogosto prikrito. (foto: pexels.com)
Čustveno nasilje je pogosto prikrito. (foto: pexels.com)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila

»Pri fizičnem nasilju rani roka, pri čustvenem pa beseda. Nasilje ima več obrazov. V grobem ločimo psihično (čustveno), telesno, spolno in ekonomsko nasilje. Psihično ali čustveno nasilje je nadvladovanje drugega z uporabo agresivnih besed: poniževanje, razvrednotenje, žaljenje, ignoriranje, nadzorovanje osebe in še mnogo drugega. Pri telesnem nasilju gre za nadvladovanje drugega z uporabo fizične sile: napadi, klofute, odrivanje, brcanje itd. Pri spolnem nasilju gre za vsa neželena dejanja povezana s spolnostjo. Ekonomsko nasilje pa se nanaša na nadvladovanje, povezano z denarjem: siljenje v jemanje posojil, preprečevanje razpolaganja z lastnim ali skupnim denarjem, zahteva po pokorščini, ker so žrtvina finančna sredstva nižja,« pravi psihologinja Blanka Tacer.

Z njo smo se pogovarjali o čustvenem nasilju, o tem, kako ga prepoznati, kako se pred njim obvarovati in kako sprejeti, da sami nad nekom izvajamo čustveno nasilje.

Kako prepoznamo, da smo žrtev čustvenega nasilja?

Čustveno nasilje je včasih tako zelo pritajeno, da ga težko prepoznamo. Ob neki osebi se počutimo slabo, pa niti sami ne vemo prav dobro, zakaj. Nekateri so leta žrtev čustvenega nasilja v partnerskem odnosu. Se v njem slabo počutijo, a tolerirajo nasilje ali se celo dejansko počutijo krive, ker ne ustrezajo partnerjevem pričakovanjem. Včasih mi kakšna gospa reče, da mora sicer marsikatero besedo pogoltniti od moža, a da je vsaj ne pretepa. Takšen stavek mi je takoj sumljiv, zato navadno povprašam za podrobnosti in slišim neverjetne zgodbe o tem, kako npr. sama skuha večerjo za goste, mož pa jo pred gosti poniža, da ima med pripravo hrane celo zmedo v kuhinji. Ali pa da nadzorujejo ženin telefon, omejujejo stike s prijatelji in znanci, se posmehujejo interesom svoje žene.

Klofuta boli ne glede na to, ali je zadana na obraz ali na srce. Če se v odnosu slabo počutimo, se vprašajmo, katere besede nas ranijo. Nasilje je, če nam oseba vzbuja občutek krivde, užaljenosti, neustreznosti, nezadostnosti, nam ukazuje. Mi pa ob tej osebi zelo izbiramo vedenja in besede, da slučajno ne bi kaj narobe naredili – hodimo po jajcih. Par konkretnih stavkov čustvenega nasilja:

Prava ženska ne bi nikoli naredila česa takšnega!

Saj vem, da si se trudil, sam ti tega pač ne zmoreš razumeti!

Niti ene stvari nisi sposoben pravilno narediti, niti žarnice ne moreš zamenjati!

A to frizuro ti je pa kanarček naredil?

Si pa res prava zmeda!

Povzročitelji čustvenega nasilja imajo zmeraj nove zahteve, zelo težko jih je zadovoljiti, komentirajo vsako našo potezo, izbiro oblačil, enkrat smo predebeli, drugič presuhi, tretjič preveč bledi. Zahtevajo, da ves svoj čas porabimo zanje, se strinjamo z njimi v vseh stvareh. Če se pritožimo nad njihovim neustreznim ravnanjem, vztrajno zahtevajo konkretne datume, ko so neustrezno ravnali.

Kdo povzroča čustveno nasilje – ženske ali moški?

Povzročitelji čustvenega nasilja so moški in ženske. O fizičnem in čustvenem nasilju moških se precej govori v javnosti in tako lahko zlahka dobimo občutek, da so moški povzročitelji, ženske pa žrtve. Pri fizičnem nasilju so dejansko moški pogosteje povzročitelji. Pri čustvenem nasilju pa so ženske in moški v enaki meri. Ženske smo še posebej mojstrice pasivno agresivne komunikacije: stalno pritoževanje, ignoriranje, iskanje izgovorov.

Pasivno-agresivni stavki so npr.:

Vseeno mi je, naredi kot želiš.

Ah, ko bi le meni lahko bilo tako vseeno kot tebi!

Vse moram narediti sama.

Kaj lahko storimo, da se ubranimo čustvenega nasilja?

Najprej in najbolj pomembno: nehajmo obtoževati sami sebe. Sprijaznimo se, da ne moremo zadovoljiti pričakovanj nasilne osebe. Nasilna oseba bo ne glede na naš trud zmeraj našla napako. Svoje psihično zdravje postavimo na prvo mesto. Ne igrajmo vloge rešitelja, češ da bomo spremenili nasilno osebo, ker je ne bomo.

Če se le lahko, se izognimo stikom z nasilno osebo. A žal to ni zmeraj mogoče, ker so velikokrat to naši družinski člani. V teh primerih postavimo mejo in povejmo, kaj bomo storili, če bo oseba nadaljevala s poniževanjem. Lahko npr. povemo, da bomo zapustili prostor. Če se teh mej ne bomo dosledno držali, bo oseba svoja nasilna ravnanja le še stopnjevala.

Najdimo si vsaj enega ali več zaupnikov, povejmo jim svoje doživljanje. Tako bomo vse skupaj lažje preživeli in si od časa do časa oddahnili. To lahko dosti pomaga. Na eni od mojih skupin mi je udeleženka omenila, da si je zaupnico našla na Facebooku, ker ji je bilo tako zelo težko govoriti o čustvenem nasilju svoje snahe z drugimi osebami.

Kako prepoznamo, da sami nad nekom izvajamo čustveno nasilje?

Dobri znaki so, če opazimo, da nam ljudje lažejo ali prikrivajo informacije, ker si nam ne upajo povedati resničnih informacij. Drugi znaki so, če se nas ljudje izogibajo, previdno izbirajo besede v pogovoru z nami, nam ne zaupajo svojih osebnih dilem, nas ne gledajo v oči, nam pritrjujejo in ne povedo svojega mnenja.

Enkrat se mi je prišla ena gospa potožiti nad tem, da se prostovoljci v njenem društvu kar naprej menjavajo in da nikakor ne more najti ustreznih. Menjave so bile res zelo pogoste, nekateri so ostali samo po en dan in podobno. Skozi pogovor sva ugotovili, da ima sama nerazumne zahteve s časovnimi pritiski in zelo dominantnim odnosom.

Zelo verjetno izvajamo čustveno nasilje tudi v primerih, ko sami najdemo zelo tehtne razloge za kritiziranje drugih, polaganje krivde na druge, povzdigovanje glasu, uporabo grobih besed. Najverjetneje so ti razlogi tehtni le v naši glavi.

Če odraščamo v družini, kjer je prisotno čustveno nasilje, se tega najbrž pogosto niti ne zavedamo in vzorce, ki smo jih pobrali iz otroštva prenesemo v svojo družino. Ko odrastemo pa čustveno nasilje jemljemo kot nekaj normalnega?

Točno tako! Povsem logično se nam zdi, da nekdo uporablja grobe besede, poniževanje ali ignoriranje. Se počutimo slabo, a v tem ne vidimo nič spornega in celo sebe obtožujemo, da smo nesposobni zadovoljiti pričakovanja druge osebe. Tudi če smo sami čustveno nasilni, v tem ne vidimo nič spornega. Ker je to edini način, ki ga poznamo.

Prav dobro se spomnim gospoda, ki je na eni mojih delavnic dejal, da nikoli ne pohvali družinskih članov, ker jih s tem menda samo razvadi. Zamislil se je šele, ko sem ga vprašala, ali ima psa in kolikokrat njega pohvali ter zakaj. In ga je imel, ga hvalil ter povedal, da zato, ker brez pohvale pes ne razume, da nekaj prav počne.

Če partner 20 let govori, da smo neumni, da ne naredimo ničesar prav, to najbrž pričnemo tudi sami verjeti. Kako iz tega?

Čustveno nasilje se zažre globoko v našo samozavest. Počutimo se nevredne in neustrezne. Dejansko je težko verjeti, da smo sposobna in vredna oseba, če vsakodnevno poslušamo ponižanja. V teh primerih je najbolj učinkovito, da se naučimo zanašati na lastne kriterije in postanemo sami sebi razsodnik. V glavi pa naredimo popolno mejo med besedami nasilne osebe in svojimi občutki. Zavedajmo se, da nasilne besede povedo več o povzročitelju nasilja kot o nas. Enkrat mi je en gospod hudomušno dejal, da mu v glavi začne tuliti sirena, ko zasliši glas svoje žene. Morda to ni rešitev, a je prvi korak k temu, da se obranimo učinka nasilnih besed na našo samozavest.

Kadar partner izvaja čustveno nasilje, to žrtev zagotovo zelo boli. kako se ubraniti bolečine, kako se odzvati, kako ne- trpeti?

Da, zelo, zelo boli. In to je popolnoma normalno. Čudno bi bilo, da nas ne bi bolelo. V tem primeru bi res bili neobčutljiv robot ali pa že tako otopeli po dolgoletnem nasilju, da nič več ne čutimo. Normalno je, da smo žalostni, jezni, obupani v takšnih okoliščinah. Napačno sporočilo bi bilo, če bi rekla ne trpeti. Prvi korak je, da sprejmemo našo bolečino in ji damo priznanje. Bolečina nam sporoča, naj nekaj naredimo, naj se zaščitimo, naj najdemo rešitev. Tako jo moramo razumeti in je ne potlačevati. Drugi korak je, da na situacijo pogledamo od daleč z vidika neke tretje osebe in se vprašamo, kaj bi tretja oseba o vsem skupaj povedala. S tem bomo preprečili, da nas neprijetna občutka preplavijo. Krona vsega pa je delo na občutku lastne vrednosti. Postavimo si lastne kriterije uspešnosti in jim sledimo. Ne kriterijem moža, žene, sorodnikov, sosedov. Temveč lastnim in se veselimo vsakič, ko nam to uspe, ter bodimo prijazni do sebe vsakič, ko nam to ne uspe.

Če imate vprašanje za psihologinjo Blanko Tacer, ji ga lahko zastavite tukaj.

Še več zanimivega pa boste našli tukaj.

Morda te zanima tudi:

Zakaj se to vedno dogaja prav meni?

Sem to, kar mislim, da sem, pravijo. Oz. bolje rečeno –...

Kako vemo, da ne živimo tukaj in zdaj?

Če pogosto razmišljamo o enem ali več dogodkih iz prete...

Ko bi le lahko zavrtela čas nazaj

1. november je za marsikoga čas obžalovanja, čas, ko mo...

V procesu žalovanja ni pravilnih in napačnih čustev

Izgube in bolečine povezane s tem, so neizogiben del ži...

Kako se soočiti s strahom?

Ah, ja, strah. Čustvo, katerega nas je, kako ironično, ...

Kako komunicirati, da nas bodo drugi razumeli?

Komunikacija je del našega vsakdana. Ne glede na to kaj...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Marija Hrvatin

Marija Hrvatin
pisateljica, kolumnistka


"Življenje je preveč lepo, da bi ga zatemnila z nepomembnostmi; v tej zgodbi je zdravje biser, ki ima neprecenljivo vrednost tukaj in zdaj. "

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2019 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.