Diagnoza, ko zastane dih ...

Vendar marsikdaj si lahko tudi sami ukrojite nadaljnjo življenjsko pot in prisluhnete svojemu telesu, predvsem pa svojemu razumu, ker to zmorete. Ni nujno, da se počutite slabo. Vaše zdravje je na prvi pogled celo čudovito, nimate prav nobenih zdravstvenih težav, vsaj tako se vam zdi.

Tudi z mano je bilo nekaj podobnega. Živela sem t. i. zdravo življenje, ki je v trenutnih družbenih razmerah tako popularen izraz. Raje sem jedla malo več zelenjave, kakor mesa. V pravi meri sem si privoščila tudi sadje, voda je moja najljubša pijača, gaziranih tekočin in raznih sokov sploh ne pijem. Za zdravje sem priložnostno v dobri družbi popila kozarček frankinje, vendar alkohola nikoli nisem prenesla, zato ni bil reden gost v mojem življenju. Nikoli nisem kadila, niti poskusila katerih koli drugih podobnih substanc. K zdravniku sem šla le v nujnih primerih, ki niso bili tako pogosti, saj zdravil ne jemljem, ker nimam nič od trenutnih sodobnih civilizacijskih bolezni - ne visokega pritiska ne holesterola ne sladkorne. Ne presegam niti nekih normativov, ki mejijo na debelost. Včasih me je obšla sicer rahla utrujenost, omotičnost, zadihanost pri hitrejšem vzpenjanju po stopnicah, od časa do časa nemiren spanec ali šumenje v ušesih. Ampak vse je šlo nekako v zakup let, ki so se nabrala. Predvsem pa imamo ženske v tem času veliko raznih „ženskih" težav, zato nisem ničemur polagala prevelike pozornosti.

Prišlo pa je kot strela z jasnega. Sodelavci v programu Svit so mi pred letom dni vztrajno pošiljali vabilo, naj oddam blato. Po tretjem prigovarjanju sem se vzela v roke in le odposlala želena vzorca. Ko je prišla pošta, sem začudeno strmela v izvid, saj so bili vzorci odvzema pozitivni. Poklicala sem v klicni center Svita in oglasil se mi je prijazni glas, ki me je prepričal, da me naroči na kolonoskopijo, čeprav sem vztrajno trdila, da je prav gotovo prišlo do pomote. Na pregled sem bila naročena že čez nekaj dni. Bil je ponedeljek, 1. julija. Pred tem sem bila vestna in sem se držala vseh predpisanih navodil, tudi sestradano lačna sem bila, zato sem komaj čakala, da je vse za mano, da bo življenje spet teklo po starih tirnicah. A takrat se je ustavil čas.

Kolonoskopija ni bila uspešna, krvavel ni polip v mojem črevesju, ki bi ga odstranili brez posledic. Zdravnik v novomeški bolnišnici je naredil fotografijo velikega krvavečega tumorja. Sedela sem v čakalnici z mislimi, da se moje življenje končuje, nasmeh na ustnicah je zamrl, srce je skoraj skočilo iz prsi, pritisk pa se je dvignil v višave, lakote nisem več občutila. Ostala sem v bolnišnici na pregledih in z namigom, da mogoče še ni prepozno, vendar tega nihče ni znal povedati. Vzorec tkiva, ki je bil poslan v pregled, je bil prav tako pozitiven. Vse se je odvijalo s svetlobno hitrostjo, čas ni imel več pomena, ničesar več ni bilo pomembno, z mano je bila le negotovost in čakanje na operativni poseg. Pravzaprav sploh nisem mogla dojeti, kaj se v resnici dogaja.

Operacija je bila uspešna in prebudila sem se na intenzivnem oddelku. Nato je bilo na vrsti ponovno čakanje. Vedela sem, da mi je operaterka odstranila 12 cm črevesja, da je bilo odstranjenih tudi 17 bezgavk, predvsem pa sem vedela, da sem živa. Ob vseh tistih cevkah in cevčicah, pa injekcijskih iglah in tekočini, ki je pronicala vame, ob vsem tem, ko mi ni bilo ne do hrane ne do pijače, le do življenja. Toda nisem vedela, ali se nagibam navzdol ali se vzpenjam navzgor. 23. julija so prišli izvidi, bili so negativni. To je bila sreča, ki je ne morem opisati. Čez dva dneva sem odšla iz bolnišnice in pričela novo življenje.

Veliko moči sem potrebovala, da sem vam odprla svojo dušo, vendar sem se odločila, da bo prioriteta mojega življenja osveščanje in spodbujanje. Naj ne bo prepozno, zato upam, da je moj glas padel na plodna tla. Zberite „korajžo", pomislite nase in oddajte vzorec.