Prostofer je trajnostni vseslovenski prostovoljski projekt za mobilnost starejših, projekt Zlate mreže, ki povezuje starejše osebe, ki potrebujejo prevoz in ne zmorejo uporabljati javnih in plačljivih prevozov, s starejšimi aktivnimi vozniki. Številni starejši imajo velike težave s prevozi, sploh če so doma zunaj mestnih središč, kjer ni razvite avtobusne mreže. Tisti bolj oddaljeni se velikokrat ne morejo odpraviti po opravkih, kadar si želijo, temveč se prilagajajo možnostim oziroma času, ko jim lahko pomagajo družinski člani ali prijatelji. Nekateri uporabljajo taksi, vendar pa to pomeni dodatne stroške, kar je za številne odločilni dejavnik, da tovrstnih storitev ne uporabljajo.
Mi smo se pogovarjali z enim takšnih prostovoljcev, ki nesebično pomaga tistim, ki pomoč nujno potrebujejo. To je gospod
Edvard Kužner, upokojenec, ki že tretje leto sodeluje pri projektu.
»
Za projekt Prostofer sem izvedel pred tremi leti iz medijev. Takrat je minilo že nekaj let odkar sem bil v pokoju, že nekaj časa pa sem si v svoj vsakdan želel vnesti še dodatno, a ne preveč obremenjujočo aktivnost. Veste, jaz nisem pri miru. Še ko sedim, delam! Četudi »le« mentalno,« mi je zaupal Edvard. Poudaril je tudi, da lahko tudi starejši veliko naredijo zase, da morajo ostati aktivni, se izobraževati, se ukvarjati s športom.
Tisti, ki so potrebovali prevoz, Edvard jim pravi »
naši uporabniki«, so se nanj kmalu privadili, postal je njihov prostofer, kar pomeni, da ima zelo veliko takšnih, ki so stalni.
»
Neka gospa je bila naročena na zdravniški pregled, a me je nekoliko pozno poklicala. Povedal sem ji, da je ne bom mogel peljati, ker nisem utegnil. A gospa ni želela klicati na center Prostoferjev, raje je prestavila svoj zdravniški pregled. Želela je, da jo peljem prav jaz,« je povedal eno izmed zgodb, ki se mu dogajajo v teh letih.
Pravi, da je pomoči potrebnih veliko, da dnevno opravlja tudi po dva prevoza in zato je dobro, da se tisti, ki ga potrebuje, oglasi preko telefonskega klica vsaj nekaj dni prej. »
V računalniku imam seznam za mesec dni voženj,« je pojasnil.
Prostoferjev je kar nekaj, a Edvard pravi, da premalo. Vse več je ljudi, ki potrebujejo pomoč, nekoga, ki bi jih peljal do zdravnika, po nakupih. To so starejši ljudje, ki so oslabeli in sami ne zmorejo več, tudi invalidi. Takšni, ki si ne morejo iz tega ali onega razloga privoščiti prevoz za osnovne in nujno potrebne opravke.
»
Še eno zgodbo bom povedal,« mi je dejal preko telefona, »
veste, jaz ne maram zamujanja. Zato tudi sam nikoli ne zamudim. In nekoč sem peljal neko gospo, stalno uporabnico, pa mi je rekla: Danes ste me peljali točno stoinenkrat in pri vseh teh številnih vožnjah niste niti enkrat zamudili. Peljem vas na kavo!, pa sva šla.«
Povedal mi je tudi, koliko zgodb je v teh treh letih že slišal. Vsak človek ima svojo zgodbo, svojo preteklost, vanje, seveda, nikoli ne sili, ampak, ko jih pelje trikrat, štirikrat ali večkrat, mu ljudje začnejo sami pripovedovati o sebi, zaupajo mu. In Edvard teh pogovorov nikoli ne odnese izven avtomobila. »
Kar mi nekdo zaupa, ostane pri meni.«
Kljub temu, da izve mnogo osebnih zgodb, pa ostaja na distanci. Pri svojem delu je strokoven in dosleden. Pravi, da dobrodelnost in prijateljstvo ne gresta skupaj, zato se drži diskretne distance. »
To je nek poseben odnos, temelji na ravni zaupanja in spoštovanja,« pojasni.
Starejši ljudje največkrat potrebujejo prostoferja, da jih odpelje na zdravniški pregled, včasih pa ga prosijo tudi, da jih zapelje do trgovin. Prostoferji svoje delo opravljajo brezplačno.
»
Velikokrat me kdo povabi na kavico, ampak, kje pa, nimam časa,« pove Edvard, pravi pa tudi, da malenkostno darilo, ki mu ga oseba izroči iz srca, vedno z veseljem sprejme.
Vse več je ljudi, ki potrebujejo pomoč drugih, Evdard ugotavlja, da je vse več takšnih, ki živi pod pragom revščine. »
Tega včasih ni bilo, ni bilo toliko revščine. Joj, kaj vse vidim na svojih poteh!« Pove pa tudi, da v tridesetih letih, odkar vozi, še ni naredil nobene nezgode. Je skrben in vesten voznik. Vozi po Ljubljani in njeni okolici, svoje uporabnike zapelje tudi do Domžal, Mengša, Vrhnike. Včasih pa za redne uporabnike naredi tudi izjemo. Če ti potrebujejo prevoz do zdravilišča ali do Valdoltre, kjer imajo operativni poseg.
»
To počnem zelo rad, pomagam ljudem, ki pomoč potrebujejo. To si lahko privoščim, četudi nisem bogataš. Sicer pa, bogataši kaj takšnega ne bi opravljali. Teh prostovoljstvo in dobrodelnost ne zanima.«
Zaveda se tudi, da je oseba, ki jo pride iskat na njen dom in odpelje do določene točke, velika odgovornost. »
Veliko jih je na invalidskem vozičku, zato jih grem iskat do stanovanja, jim pomagam do avta, odpeljem do želene točke, pridem iskat in varno odpeljem spet nazaj do stanovanja. Nisem le šofer, sem tudi njihov skrbnik in to je velika odgovornost.« Na koncu najinega pogovora mi je Edvard povedal še, da je zelo aktiven. Če ne sedi za volanom, pa kolesari, smuča in pešači. »
Vsako jutro sem s svojim psom na Rožniku. To je prva stvar, ki jo zjutraj naredim. Ne maram jamrati in ne maram ljudi, ki jamrajo. Verjamem, da lahko vsak človek zase in za svoje zdravje naredi zelo veliko. Nikoli nisem bolan, nikoli še nisem imel gripe. In ko nekdo začne tarnati, ga vprašam: Kaj si v tem tednu že storil zase?« Če tudi vi želite postati prostofer, boste več informacij našli tukaj.