Esfahan - oaza lepote sredi Irana

Leži v široki dolini na pobočjih gorovja Zagros ob reki Zayandehrud. Zahvaljujoč reki v Esfahanu kljub temu, da leži v oazi, ni pomanjkanja vlage in vode, številni vrtovi, zelenice, parki krasijo znamenito mesto, ki je že dolgo na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine. Esfahan je skorajda tako star kot iranska zgodovina – vsaj 2500 let. V 5. stoletju pr. n. št. je na tem območju že stala naselbina, imenovana Gabae. Esfahan beleži veliko razburljivih dogodkov, ki so krojili usodo mesta in prebivalcev. Kar dvakrat je bil glavno mesto Irana, najprej v času Malikšaha (11. stol.), nato spet v 16. stol, ko je bil na oblasti šah Abbas I. Skozi stoletja je bil stičišče različnih kultur in ver, kar odseva še danes v veliki odprtosti, tolerantnem odnosu do tujcev in živahnem turističnem utripu mesta, ki se kljub spoštovanju slavne tradicije rado spogleduje z zahodnimi vplivi. V Esfahanu si izjemno dobrodošel, mesto te prevzame, preprosto moraš se počutiti odlično.

To smo spoznali že ob prihodu. Bil je prijetno topel in sončen dan sredi julija. Odločili smo se za hotel Perzija, nedaleč od Imamovega trga. Da je hotel popolnoma zaseden, so nam povedali na recepciji, in da je v tem času zasedena večina hotelov v Esfahanu. Precej poparjeni smo posedli v hotelski avli in brž je prisopihal »šef«, kakor so nam ga predstavili. Ko smo pojasnili, od kod prihajamo in kje vse po Iranu smo se že potikali, se je zavzel, da nam priskoči na pomoč. In res smo po štiriurnem čakanju dobili dve sobi in si s potrpežljivostjo, zgovornostjo ter zanimivim pripovedovanjem o minulih doživetjih v Iranu prislužili tudi šefovo pozornost, ki smo je bili potem deležni vse dni do odhoda.

Uradni podatki omenjajo, da živi v mestu 1,3 mio. prebivalcev, neuradno jih je pa tam nekje 2,5 milijona. V veliko mesto, danes sedež istoimenske province, množično prihajajo ljudje z dežele v upanju na boljše življenje in večji zaslužek.

Čeprav leži Esfahan na 1570 metrih nadmorske višine, ima izredno ugodno klimo, tako da se pozimi temperatura ne spusti pod ničlo, a tudi poletni meseci niso pretirano vroči. Zahvaljujoč omenjenemu turistična sezona traja v bistvu vse leto.

Gotovo je za obiskovalca največji magnet Imamov trg, drugi največji trg na svetu – prekaša ga le Trg nebeškega miru v Pekingu. In res, ko prideš do stavb bazarja Qaisariye, najprej poln občudovanja obstaneš pod veličastnim portalom vhoda na bazar, nato se pa pred tabo že odpre čudovita podoba velikanskega trga z mogočno Imamovo mošejo. Ostrmiš. Celoten trg meri 512 x 160 metrov in je - za primerjavo – sedemkrat večji kot Markov trg v Benetkah. Z vseh strani je obdan s poslopji velikega bazarja, kjer se vrstijo številne, lepo urejene prodajalne spominkov. Levo pritegne pogled palača Ali Qapu, nato pa še prelepa mošeja šejka Lotfollaha. A brez dvoma je po lepoti in eleganci brez primere mogočna Imamova mošeja na drugem koncu trga; sodi med največje bisere islamske arhitekture! Gradili so jo v letih od 1612 do 1630. Njen idejno oče je tedanji vladar šah Abbas I. Sprehod po ogromni mošeji in ob njej ležeči medresi - šoli korana - sicer malce spominja na Registan v Samarkandu.

Sredi trga je velik bazen s številnimi vodometi. Presenetilo nas je, da je otrokom dovoljeno kopanje v sicer plitvi vodi. Nihče se tudi ni pomišljal sprehoditi se po zelenicah ali sesti na trato med grmičke. Dejansko je šah Abbas v začetku 17. stoletja dal zgraditi in urediti trg za to, da bi se prebivalci tukaj srečevali, prirejali športne igre in se sproščali v družbi prijateljev. Pred večerom se zgrne na trg ogromna množica meščanov. Prepoznaš jih po tem, da nosijo ženske pretežno črne čadorje, medtem ko smo turistke izbirale svetle barve oblačil, da bi se le manj potile pod obvezno naglavno ruto, tuniko z dolgimi rokavi in v dolgih hlačah. V Iranu namreč ni »nočnega življenja«, zabav ob glasbi in diskotek. Vse to je prepovedano, dogaja se kvečjemu za zidovi privatnih hiš. Tako je glavni »zabavni« dogodek dneva večerno druženje na ulicah in trgih. Pa za turiste ogled zurkhaneja – borilnih veščin, ki jih izvajajo seveda moški. Iranski zurkhane se trenira v športnih klubih imenovanih zurkhane (hiša moči). Izvor duhovno borilne veščine pa sega v čas mitraizma. Borilni šport ne služi le pripravi na boj, ampak je v bistvu duhovna veščina. Pri obredu uporabljajo meel (leseni kiji), sanq (ščit) in kabadeh ali kaman (lok). Obred poteka ob ponavljajočem vihtenju pripomočkov, ob glasbi in petju verzov iz Korana ali iz knjig sufijskih pesnikov.

Seveda ne moreš zatajiti, da si turist, in tako smo se dnevno srečevali s skupinami otrok z zvezki in zemljevidi, celo kamerami v rokah, ki so imeli pouk angleščine kar na trgu. Učitelji so pojasnili, da je metoda pogovora s tujci zelo učinkovita. Najprej si pripravijo vprašanja, s katerimi potem »zasipajo« izbrane, pogovora voljne turiste, na zemljevidih poiščejo dežele, iz katerih turisti prihajajo, in tako zvedo veliko iz geografije, se urijo v dialogu, učitelj pa spremlja in beleži napredek posameznika. Otroci so bili res zelo spretni v postavljanju vprašanj, nič zadržani, a tudi učitelji so se z veliko mero radovednosti vključevali v pogovore. Od pedagogov smo izvedeli, da gre poleti predvsem za »tečajne« oblike učenja jezika. Ker so plače v šolstvu mizerne, učitelji tujih jezikov radi med počitnicami delajo v jezikovnih tečajih. Je pač tako – znanje tujih jezikov je v Iranu vse večja potreba, učiteljem pa dobrodošel vsak rial.