Kako se trenutno počutite?
Počutje mi trenutno omogoča opravljati številne naloge in aktivnosti in četudi je nihajoče, me navdaja z upanjem, da se bo še izboljšalo. Bolezen je v remisiji, zdravljenje pa se seveda nadaljuje in se še dolgo bo. Misli in želje pa so nabite z optimizmom in upam verjeti, če ne v ozdravitev, pa vsaj v vzdrževanje stanja.
Katera je tista najbolj pomembna stvar, ki ste se jo naučila ob bitki z rakom?
Več je spoznanj. Najprej, slišati sebe. Se ravnati po svojih potrebah. Telo jih sporoča. Hkrati pa zase mirno lahko zatrdim, da je bilo pomembno sprejeti resnico, da je tudi rak le bolezen. Da, ne glede na to, da je bil odkrit pozno in je telo že močno poškodoval, vera v dober izid ni splahnela. Pomembno je zaupanje v stroko in medicinsko osebje. Nenazadnje pa – je tako zelo pomembno tudi podporno okolje. Družina, sodelavci, prijatelji, znanci. Sploh nimam pravih besed zahvale za vsakega posebej in vse skupaj. In tako zelo si želim, da bi prav vsi onkološki in drugi bolniki čutili ljubezen okolja, ki jim podarja moč in pogum
Kljub težki bolezni, ki vas je napadla, še vedno čimbolj sodelujete pri pomoči tistim, ki vas potrebujejo. Zakaj je tako pomembna medsebojna pomoč?
To je res. In tudi bom, dokler bom le zmogla. Kajti mnogim je še težje kot je meni. Tako zelo je pomembno, da v stiski, pa kakršnakoli že je, nisi sam. O problemih, ki jih nosimo skozi življenje, se je potrebno pogovarjati. Pogovarjamo pa se lahko le s tistimi, ki nas slišijo, razumejo, podpirajo, pomagajo, .. Da prav vsak zmore skoznjo s čim manj poškodbami. Izkušnje izražajo, da je vsaka stiska za posameznika ali družino, ki se v njej zapleta sam ali sama, lahko tudi pogubna. Zato je pomembno, da smo odprti drug za drugega, spoštljivi drug do drugega, predvsem pa da se oziramo okoli sebe in pristopimo, ko opazimo, da je nekomu težko. Ljudje smo socialna bitja, če sta za ljubezen in prijateljstvo potrebna vsaj dva – je enako in še bolj pomembno, da nisi sam, ko si v stiski.
Kakšna je trenutna situacija v vaših očeh?
Trenutno stanje dojemam kot zelo zapleteno. Tako v naši državi kot globalno. Opravičeno smo opremljeni tudi z negotovostjo, če hočete, s strahom. Saj se netijo in širijo vojne, ki močno vplivajo tudi na razmere v naši domovini. Doma, vsled vsega, ob višanju življenjskih stroškov, nikakor ne moremo preseči vnesene nestrpnosti, sovražnega govora, šikaniranja. Povsem nesprejemljivo za čas, ki ga živimo in sledi, ki jih puščamo za seboj.
So ljudje manj ali bolj solidarni? Kako je s tistimi na pragu revščine, s tistimi na robu družbe?
V tem času vse večje draginje ugotavljamo, da ta močno vpliva tudi na donacije. Ostali smo praktično brez živil za vse večje število prosilcev za podporo in pomoč. In za pomoč prosijo delovni ljudje. Družine, kjer sta starša zaposlena, pa s prihodki, ki ne dosegajo praga tveganja revščine, ne zmorejo poravnati mesečnih obveznosti, da pri tem ne bi bili prikrajšani tako pri hrani, kot drugih dobrinah, nujnih za življenje. Najranljivejši prihajajo po vsakršno pomoč. Ker nudimo prav vse - od materialne do finančne, psihosocialne, pravne, ….. Rob družbe postaja vse večji. Tu moram omeniti trud politike, da z odločitvami vendarle lajša stanje najranljivejšim. Toda enkratne pomoči – niso stalnica, preživeti pa je potrebno sleherni dan. Hkrati pa je vse več nestrpnosti in nasilja tudi v družinah, kjer vladajo še nemoč, strah, obup.
Kaj pa starostniki? Kakšna je njihova situacija v Sloveniji po vašem mnenju?
Moje videnje problema starajočih in ostarelih pa je zares, ampak zares problematično. Najprej, kako je mogoče, da postaja starost stigma. Da ostarele in nemočne izključujemo in ne razumemo, da so svoje delo, znanje, življenje, če hočete oddelali za nove generacije. Da so si zaslužili dostojno starost, da jim nič ni podarjeno. Realnost je zaskrbljujoča. Velik odstotek starostnikov ima najnižje pokojnine iz dela. Ki nikakor ne krijejo življenjskih stroškov. In skromnost, osamelost in izoliranost starostnikov je resnično problematična. Njihovi potomci pa v večini primerov ne zmorejo skrbeti za svoje starše. Ker še zase ne zmorejo. In v tem letu se bojim, ne glede na pomoč pri plačilu energentov, da bo mnogo njih ostalo na hladnem. In še brez ustrezne prehrane in zdravil ter dodatkov.
Kdaj ste vi prvič ugotovili, da se starate? Kakšen je bil občutek?
Zanimivo vprašanje. Če ne bi tako zelo zbolela, sploh ne bi vedela, da se staram. In prav to leto mi je eden od otrok v dejavnostih, ki sem jih vodila z njimi, vprašal, koliko imam let. In ko sem mu povedala, je dejal: »joj pa ti si starejša kot moja babi«. Ja tedaj sem občutila, da imam zares precej let in hkrati, da si moram prav čestitati, da sem zmogla in deloma še zmorem vse obremenitve, ki mi jih je podarja sleherni dan.
Kaj je po vašem mnenju najbolj pomembno pri staranju? Kaj je tisti recept, da ostaneš čimbolj vitalen?
Imeti vsaj toliko sredstev, da ni treba kolobariti s položnicami in si lahko privoščiš redne obroke in topla stanovanja. Hkrati je nujno socialno mreženje. Druženje – pa naj si gre za širše družine ali druženje s sebi enakimi, v soseski, kjerkoli pač. Pa seveda redno gibanje – hoja, telovadba in urjenje spomina in uma. Hkrati pa učinkovita dostopnost do zdravniške oskrbe in zdravil ali invalidskih in drugih pripomočkov, ko je to potrebno.
Recept za vitalnost pa je seštevek vsega naštetega. Zdrava in redna prehrana, dovolj gibanja in dobra družba.
Če bi imeli pozornost Slovenije za 30 sekund – kaj bi sporočili ljudem?
Bodite spoštljivi, odprti, miroljubni, ljubeči, hvaležni, solidarni, tovariški. Imejte se in imejte radi in prisluhnite sebi. Pa seveda nikoli nikomur ne zaželite ali počnite tistega, kar ne želite da, kdo počne vam.