Večina kadilcev se dobro zaveda, da je kajenje zdravju škodljivo, pa še vedno kadijo. Ali je res tako težko nehati kaditi?
Preverili smo, zakaj se je tako težko odvaditi od te škodljive razvade in kako se lotiti te pomembne spremembe.
Kdaj kadim oziroma kdaj mi najbolj "zapaše" cigaret?
Če kadilce vprašamo, zakaj kadijo, nam bo večina odgovorila, da zato, ker jim takrat cigaret enostavno "zapaše". Če se želite enkrat za vselej odvaditi kajenja, je zato bolj pravo vprašanje, ki vas bo pripeljalo nekoliko bliže razumevanju vaše odvisnosti od nikotina, naslednje: Kdaj kadim oziroma kdaj najpogosteje posežem po cigaretu?
Večina kadilcev ugotavlja, da poleg obveznega jutranjega čika, enega ob kavi in tistega filmskega po seksu potrebo po cigareti najbolj začutijo, ko so nervozni, živčni oziroma pod stresom. Za kadilce je torej cigaret neke vrste tolažilna duda, ki kadilcu pomaga, da se skoncentrira samo na vdih in izdih ter ga tako pomiri. Ravno zaradi učinka pomirjanja se veliko kadilcev nikakor nočejo posloviti od kajenja, pa četudi vedo, da si z nikotinom ogrožajo zdravje.
"Če ne bi kadila, bi pa jedla vso možno »junk« hrano," enega od dodatnih razlogov za kajenje navajajo kadilke, ki se bojijo, da bi se s prenehanjem kajenja močno zredile, saj bi ob stresu namesto cigareta vsakič nekaj pojedle.
Me cigaret zares globoko pomiri in dokončno odreši stresa?
Toda, zakaj nekateri ljudje ob stresu začutijo željo, da nekaj vtaknejo v usta? In, ali to zares deluje oziroma ali so v resnici zares bolj pomirjeni?
Dejstvo je, da vsaka zasvojenost – pa naj gre za nikotinsko zasvojenost ali zasvojenost s seksom – za trenutek zares prinese olajšanje in pomiritev notranjih turbulenc. Toda dolgoročno gledano s kajenjem, popivanjem ali strastnim prebiranjem duhovne literature (tudi to je ena izmed oblik zasvojenosti!) prav nič aktivno ne rešimo ali smo bližje rešitvi, ki nas je izvorno pripeljala do potrebe po cigareti.
Resnični vzrok zasvojenosti namreč večinoma leži veliko globlje od tega, kar je videti na prvi pogled – pa naj gre za tečnega šefa, primanjkljaj na bančnem računu ali težave v partnerstvu.
Je kajenje moja edina zasvojenost?
Večina kadilcev je po navadi popolnoma indiferentna na vse možne študije in poročila, ki dokazujejo zdravstvene negativne posledice kajenja. "Od nečesa pač moram umreti," se nasmihajo in brez slabe vesti potegnejo še en dim.
Nekoliko bolj nemirni postanejo, če slišijo sporočilo, da je zasvojenost z nikotinom dolgoročno tako resna bolezen kot zasvojenost od droge ali alkohola. Tako telesno kot psihično.
Predvsem psihični vidik zasvojenosti je v povezavi s kajenjem vse prevečkrat zanemarjen. Ker itak imamo vsi ljudje kakšno zasvojenost. Res je, zasvojenosti je res veliko vrst in večina ljudi je razvila kakšno zasvojensko vedenje.
Če želite biti zares pošteni do sebe, se torej vprašajte: Je nikotinska zasvojenost moja edina zasvojenost? In četudi je edina, ali sem sposoben narediti test in prenehati s kajenjem (in ostalimi zasvojenostmi) za eno leto? Veliko kadilcev, ki prenehajo kaditi, nemudoma preidejo na drugo zasvojenost (na primer zgornji primer prenajedanja), saj nujno potrebujejo nekaj, da umirijo notranje napetosti.
Kaj se dogaja, ko smo ujeti v začaran krog zasvojenega vedenja?
Življenje z odvisnostjo ni svobodno življenje, temveč življenje, ki ga vodita dve obdobji: »acting out« (izživljanje odvisniškega vedenja) in »acting in« (obdobje, ko se vzdržite odvisniškega vedenja).
Ko se predajamo nikotinu, drogi, alkoholu, seksu, hazardiranju in drugim odvisniškim »substancam«, na videz uživamo in smo brez skrbi, nam je kot da vseeno za vse, smo kul in se na veliko izogibamo vsem »pametnjakovičem«, ki nas poskušajo opozoriti, da s svojim vedenjem škodimo tako sebi kot okolici.
Če nas okoliščine vendarle prisilijo, da vsaj en del nas ugotovi, da tako ne bo šlo več naprej, se zberemo in poskušamo tako sebi kot okolici dokazati, da imamo zadevo pod kontrolo – pokadimo manj cigaret, samo eno škatlo na dan, mogoče celo za nekaj časa prenehamo s kajenjem.
Toda čustvene napetosti rastejo, z njimi pa tudi potreba po odvisniškem vedenju in tako ponovno pademo v prvo fazo izživljanja. In smo spet kul kadilci, ki znajo uživati v življenju. In tako se nenehno vrtimo v krogu teh dveh faz, iz katerih se ne znamo iztrgati.
Kako izstopiti iz tega začaranega kroga?
Glavna točka preloma vsake odvisnosti je zavedanje, da smo v tem plesu izživljanja in vzdržnosti v resnici nemočni. Da imamo samo na videz kontrolo nad tem, kar počnemo. Da smo se že stokrat zavestno odločili, da bomo prenehali kaditi in smo celo zares prenehali, toda nas je nekaj v nas prisililo, da smo ponovno začeli z odvisniškim vedenjem.
Kot opozarjajo strokovnjaki za zasvojenosti, gre za utrjene nevronske vzorce, ki jih težko sami reprogramiramo. Pa če se še tako trdno odločimo in si to želimo. In ne glede na to, kako močno voljo imamo.
Glavno gonilo vseh zasvojenosti sta namreč občutka sramu in krivde, ki ju po navadi prinesemo že iz otroških dni. Zato je najuspešnejša pot iz zasvojenosti ukvarjanje s tema občutkoma, ne pa z dopovedovanjem, da z močno voljo je vse možno. Pri zasvojenosti je samo volja premalo. Potrebno je odkriti, kakšen je resnični vzrok, ki vas je pripeljal do odvisnosti, pri čemer je zelo dobrodošla tudi pomoč strokovnjaka za odvisnost.
Pridružite se lahko tudi skupinski terapiji ali skupini za samopomoč, saj je v bitki z zasvojenostjo zelo pomembna podporna skupina, ki vam lahko priskoči na pomoč tudi sredi noči, če je potrebno.
Nikar pa svojega odvisniškega vedenja ne minimalizirajte češ, saj itak večina ljudi kadi (podobno kot ima večina ljudi gnile zobe), pa to še ne pomeni, da je to zdravo in normalno.