Nekega aprilskega dne sem se s sestro in svakom odpravila proti primorski Sveti Katarini. Premalo je znana glede na to, kako lep hribec je. Pot do tja je položna, skoraj bi lahko rekli upokojenska ali srčkova.
Pravkar sem odpravila sinusit, zato sem tem bolj željno vpijala vonjave iz narave, tokrat iz gozda. Najbolj so seveda dišale cvetoče rože, pa tudi prebujajoča gozdna zemlja. Sonce nas je obsevalo vso pot, tako da smo kljub zgodnji pomladi in zmerni hoji prišli na vrh rahlo prepoteni.
Tik pod vrhom stoji dom, ki so ga pridni delavci ravno čistili. Presenečeni nad nenadejanim prizorom, ki se je odprl našim očem, nismo niti pozdravili. Delavci so pa tudi vneto delali, kot da nas jim ni mar.
Gori, čisto na vrhu hribca, stoji kapela, v bližini pa ležijo ostanki prazgodovine. Pri kapeli nas je čakal čudovit razgled tja do severno jadranskih otokov na jugu in do gora na severu čudovite pokrajine, ki je blestela v soncu in jasnini neba.
Gospa, ki je hitela zalivat rože, je povedala za stopnice, ki so bližnjica za pot navzdol. Naša dva sta se odločila iti po krožni poti, jaz pa po stopnišču, zato sta se naši poti ločili.
Ko pridem do doma, sem rahlo zmedena. Naj pozdravim ali ne? Pa me je vodil angel ljubezni in sem pozdravila. Takoj se je prenehalo z delom. Kot sončnice so se obrazi obrnili proti meni in v en glas odzdravili. Nasmehnila sem se.
Tedaj pristopi k meni gospod mojih let in me poljubi na obe lici. Od kod prihajam in če sem sama, je hotel vedeti. Od tod in z mano sta sorodnika, mu pojasnim. Dve ženski ali kak moški, ga zanima. Tudi moški je vmes. Tedaj zavzame določeno varnostno razdaljo.
V zadregi pohvalim delavce. Med njimi zagledam dečka najstnika. Tudi on vam pomaga, mu rečem. Ja, je naredil izpit za vožnjo samokolnice in zdaj vozi listje na rob gozda. Priden, rečem.
Ali bi jutri prišli, bomo molili križev pot. Žal ne, saj smo tu danes. Pa na svidenje in pojdite dalje narahlo, v prvi prestavi, se še nasmehne in mi pomaha z roko v slovo.
Odidem v prvi prestavi. Pobliže si ogledam križe ob poti in mislim na lik pravega kristjana. Kaj me ni poljubil v pozdrav? Kaj se ne počutim kot v devetih nebesih? Že celo večnost me ni poljubil moški!
Listje nenadoma še bolj ozeleni, ptice pojo samo meni na čast in rože se mi smehljajo s svojimi barvitimi obrazki. Prešerno zapojem pesem iz mladosti, da so jo morali slišati tudi oni zgoraj. Oj, na zemlji raj je!
Zasliši se oddaljeno lomastenje po gozdu. Sama in divje zveri, to bi me vedno plašilo! Otrdela bi in jo karseda naglo ucvrla proti avtu.
Toda ne zdaj. Po hosti pohaja kak Peter Pan, si mislim, in lahkotno gre korak dalje, svojemu cilju nasproti.
Zvečer sem zaspala vsa blažena v mislih na lepo doživetje. Zjutraj je začaranost izpuhtela, spet se je začel navaden delovni dan. Ostal pa je žlahten spomin na tisto doživetje.
Na tako lepa doživetja, nazdravi Nežka. Privoščim ga vsem in vsakemu posebej, še reče. Tudi mi tebi, trčijo kozarci in noben se ne razbije.