Ljudje smo, čuteča bitja - ne številke!
Kot povprečna državljanka, ki so ji mar medčloveški odnosi, ki postavlja družino na prvo mesto, družbe, v kateri živim, preprosto ne razumem več.
Nekoč sem o tej temi že pisala, pa se mi zdi, da moram še enkrat. Te dni je prišlo v javnost, da je po mnenju varuha človekovih pravic možnost posvajanja vnukov, če ti ostanejo brez staršev, neprimerna. Boljša rešitev bi menda bila zakonodaja, po kateri bi imeli stari starši prednost pri izvajanju varstva in vzgoje ali pri dodelitvi rejništva.
''S takšno posvojitvijo bi otroku lahko povzročili velike težave, zlasti zaradi zmede v sorodstvenih odnosih, saj bi s posvojitvijo otrokovi strici in tete pravno postali njihovi bratje in sestre, oče in mati pa bi izginila iz sorodstva, saj bi ju pravno nadomestila dedek in babica,''trdijo v svojem izgovoru, ki ga je maček na repu prinesel.
Meni kot babici je popolnoma vseeno, kakšno poimenovanje zapišejo: posvojitelj, skrbnik, gorska smreka ali sveti Peter. Vse, kar bi si želela, je, da me v nobenem primeru ne izločijo. Me ne odrinejo in ponižajo. In kar je najbolj pomembno: da s svojo, včasih že prav sadistično brezsrčnostjo ne uničijo življenja vnukom!
Veste, nisem še pozabila na bridke, zelo boleče izkušnje s koroškima dečkoma. Nikomur od starih staršev ne bi privoščila podobne kalvarije! Zavedam se, da ''ni bilo vse zlato, kar se je svetilo''. Četudi vedo tisti, ki so se v tem zloglasnem primeru obnašali kot sloni v trgovini s porcelanom veliko več, kot vem jaz, pa lahko z vso gotovostjo trdim, da je bil način, s katerim so kot srednjeveška inkvizicija ugrabila malčka, nevreden civilizacijskih norm 21. stoletja. Amen. Pika.
Razumem, da so med starimi starši tudi takšni, ki jim je do lastne svobode več kot do vnukov. Boli me srce in ne morem verjeti, da berem prav, ko se na različnih forumih oglašajo posamezniki, češ, to, da dobijo vnuke stari starši, je pa res ''brez veze''.
Razumem gospo Božo, ki pravi:'' Hvala vesolju, da imam odrasle otroke, kajti, če bi jih nekdo hotel dati v posvojitev zenski, ki me je rodila, fuj, groza..., bi se vrnila tudi iz vesolja.''
Razumem tiste, ki so s svojimi starši na smrt sprti in si zato niti v najbolj drznih sanjah ne želijo, da bi le-ti, če se jim kaj zgodi, poskrbeli za njihove potomce. Razumem, da so nekateri starši z nasiljem, pedofilskimi izpadi in še čem za vedno zaznamovali usodo marsikaterega med nami.
Vseeno pa si drznem reči, da so takšni bolj ali manj neprimerni stari starši- nevredni svojega imena in poslanstva- v manjšini. Večina starih staršev je čutečih, dobrih, požrtvovalnih in so za vnuke pripravljeni narediti vse. To, da bi jim želeli nuditi toplino, ljubezen in varen dom ter čim lepše življenje je še najmanj, kar bi jim radi dali.
Ne predstavljam si, da ne bi bila kot babica prva v vrsti, ki bi lahko (morala) skrbeti za vnuke. Če bi se, seveda, zgodilo kaj hudega in nepredvidljivega.
Že danes so, ko so starši odsotni, v mojem varstvu. Radi se imamo. Misel, da bi jih - kdorkoli že - iztrgal iz ljubečega okolja, v katerem odraščajo, mi je tuja, neznosna in neskončno boleča.
Za tiste, ki bi me kot babico nameravali ignorirati, me izločiti, oskruniti in pretrgati močne vezi, ki se med mano in vnuki pletejo od njihovega rojstva naprej, imam zgolj in samo eno sporočilo, ki jim ga, skupaj s svojim srcem polagam na mizo: nikoli ne poteptajte ljubezni, ki jo vnuki čutijo do starih staršev. Niti vezi med njimi.
Že leta se bojim izprijenih, brezčutnih in hudobnih ljudi, zadnje čase pa se na smrt bojim oseb z uradniško zaznamovanimi možgani, a brez srca in brez duše.