V osmem razredu smo brali Cankarja, najraje črtice iz zbirke Moje življenje. Tu smo se že srečali s Kajnom in Abelom, Noetovo barko, s hojo od Poncija do Pilata, z rojstvom Odrešenika, velikim petkom, vstajenjem od mrtvih, z Devico Marijo in brezmadežnim spočetjem … Treba je bilo pošteno zagristi v biblijsko materijo. Otroci znajo biti neusmiljeni, ko ugotovijo, da stopa učitelj po tankem ledu! Pri Cankarju se je pogosto zatikalo. Zapletene povedi, nenavadne besedne zveze, nevsakdanje biblijske metafore so učence povsem ohromile. Kot bi ne brali slovenskega besedila. No, ampak slavna črtica Bobi se jih je res dotaknila! Pripoveduje o dveh prijateljih, revnem in bogatem, o velikonočnem svečanem kosilu, ko bogati deček zaluča krof (bob) svojemu revnemu prijatelju od mize v vežo, da pade krof na tla, a ga revež vendar pobere, ker je sestri obljubil, da ji bo prinesel slaščico od bogate mize. Zame pretresljiv dogodek, ki je kot nalašč tudi za današnji čas, čas, ko preštevamo vse več revežev, pri katerih se svečano pogrnjena miza na velikonočno nedeljo najbrž ne bo šibila pod težo dobrot. Cankar je znal odlično zadeti razpoloženje, povedati zgodbo tako, da se ti naježi koža. Pa črtica Na peči, v kateri lačni otroci v temi čakajo na mater, da bi prinesla kruh in sanjajo o praznikih, kajti le takrat so se lahko vsaj približno do sitega najedli. Samo ob praznikih je bilo življenje svetlo, znosno. Tako je zapisal: » … na sam veliki petek je srce polno veselega pričakovanja. Kar je bilo hudega, daleč je. Le še en dan, le še par kratkih ur – pesem se vzdigne glasnejša in slavnejša, plane vriskajoča proti nebu … O dragi, o bratje, ljubi, kaj se nam ni le sanjalo o žalosti, o solzah, o lakoti?«
In spet bomo praznovali. Čeprav se je april šele dobro začel, velika noč bo pa 20. aprila, so prodajalne prepolne okrasja, čokoladnih jajčk, piščancev in zajcev, okrasnih košaric in podobne bižuterije. Kaj pa duh praznika? Kam neki se je izgubil? Po krščanskem pojmovanju naj bi Kristus z vstajenjem odrešil svet, zato je bila noč njegovega vstajenja res velika. Vstajenje simbolizira notranje očiščenje, torej bi se moral vsak od nas zamisliti nad sabo, svojim početjem, napakami in prednostmi, biti skromen v svoji sodbi o sebi in se odprtih oči zazreti v svet okoli sebe pa premisliti, kako ga lahko naredi boljšega, človeku prijaznejšega, odpreti svoje srce za bližnjega, za vse, ki trpijo in so potrebni sočutja ter pomoči. Samo zunanje očiščenje, zunanja prenova, ki jo označujejo nova oblačila, darila, hrana, zabava, prenajedanje, pretiravanje v vse smeri niso velika noč, kakor jo pojmuje Cerkev. In nad tem bi se moral marsikdo pošteno zamisliti.