Pred kratkim ste praznovali svoj 80. rojstni dan! Kako se počutite sedaj, ko ste prestopili prag 80. ih? Se je v vas kaj spremenilo? Kako doživljate to visoko starost?
Pred leti se mi je zdela to zelo visoka starost, zdaj pa, ko sem sama toliko stara, se mi to sploh ne zdi tako veliko. Zame se ni nič spremenilo, življenje teče naprej kot prej in seveda čutim, kako sem vsako leto starejša. Se pa se zaenkrat ne morem pritoževati, zaradi zelo izrazitih starostnih nevšečnosti.
V mesecu, ko praznujete, septembru torej, je izšla tudi vaša nova knjiga Vprašajmo Metko. Kje in kako se je rodila ideja za knjigo?
Izid te knjige je bil tudi del praznovanja. V začetku sem hotela ob svoji osemdesetletnici izdati knjigo, tako kot pri šestdesetih »Mojo kariero«, pa so v Mohorjevi založbi prišli z idejo, da mi znani ljudje napišejo po eno vprašanje in jaz bi na ta vprašanja odgovarjala. Tako sem dobila 37 zelo različnih in zanimivih vprašanj. V knjigi so ta vprašanja in moji odgovori, in pa fotografije z vsakim od njih. Tako je nastala prav zanimiva knjiga.
PREBERITE TUDI: Vida Žabot: "Še bolj šokantna razodetja nas čakajo."
Kaj se vam je najbolj vtisnilo v spomin pri nastajanju knjige?
Vsi, ki so mi poslali vprašanje, so se morali priti tudi fotografirat z menoj. Nisem verjela, da bo to res uspelo, saj živijo na različnih koncih Slovenije. Poleg tega sama proti fotografiranju. Pa so prišli in ravno to je bilo zelo lepo. Družili smo se, pogovarjali in z mnogimi tudi skupaj obedovali.
Praznovanje 80. rojstnega dne (Foto: Miha Lokovšek)
Morda bralcem lahko razkrijete kakšno „iskrivo“ vsebino, kakšen zapis iz knjige?
Težko bi katerega posebej omenjala, zame so bili vsi zanimivi, včasih tudi iskrivi in bili so tudi zelo različni. Vseh sem bila vesela.
Iz kje sicer črpate življenjsko energijo in moč, da ste še vedno tako vedri? Kaj je vaš „recept“?
Nobenega recepta ne bi znala dati, takšna pač sem, in to mi je dano od zgoraj. Lahko samo rečem, da si kot mlada nikoli nisem predstavljala, da bom enkrat tako stara in takšna. Lahko sem samo hvaležna, da je tako. Lahko bi bilo tudi drugače. Tako lahko kljub svoji multipli sklerozi, kljub temu, da sem na invalidskem vozičku in rabim pomoč, živim tako.
Vprašala bi vas tudi, iz kje črpate ideje za vaše vsakodnevne zapise na Facebooku, kjer vas spremljajo številni ljudje?
Preprosto iz življenja, iz tega, kar se v meni in v moji okolici dogaja. Z leti sem se naučila vedno bolj prisluhniti temu, kar se dogaja, in tega je zelo veliko. Tudi mnoge čisto drobne stvari, ki pa niso čisto nič manj pomembne kot velike ali pa morda še bolj.
PREBERITE TUDI: Ksenija Benedetti: Lahko bi bila tudi samska, brez težav. S tem ni prav nič narobe.
Kako sicer preživljate svoje dneve? Kaj vas najbolj polni, razveseljuje, navdihuje? Ste še zelo dejavni?
Zelo zgodaj vstajam, tako da zjutraj lahko marsikaj naredim, tudi napišem droben prispevek za Facebook. Zelo vesela sem vseh druženj z ljudmi, ali po telefonu, v živo ali po elektronski pošti. Pozorno spremljam, kaj se dogaja v svetu, sem pa pri tem zelo kritična do medijev. Mislim, da je zelo pomembno, da razmišljaš s svojo glavo. Ne bi rekla, da sem še zelo dejavna, verjetno vedno malo manj, ampak nekaj pa še. Ni mi treba dokazovati, kaj še zmorem.
Ob visoki obletnici je izšla tudi knjiga Vprašajmo Metko (Foto: Miha Lokovšek)
Kaj pogrešate dneve svoj poklic zdravnice?
Zdaj sem že kar precej časa v pokoju in v tem času sem bila kar precej aktivna. Nisem se sicer ukvarjala z medicino, ki sem jo na primer delala v bolnici, se je pa vendarle vse sukalo tudi okrog zdravja in našega načina življenja. Tako imam občutek, da nadaljujem to, kar sem že vseskozi delala. Zato tistega pravega poklica zdravnice ne pogrešam, saj se vse skupaj nadaljuje, malo drugače. In tega sem lahko zelo vesela.
Kako pa prebrodite, kakšne težje dneve, trenutke...? Kaj vas spodbuja, "drži pokonci" ...?
Tudi takšni trenutki prihajajo, kot pri vsakem človeku. Počasi sem se spoznala, da minejo, da ne ostanejo za vedno in je treba samo počakati, da bodo minili. Sem pa lahko samo vesela in hvaležna, da se takšni trenutki vendarle ne pojavljajo zelo pogosto. Gotovo mi pri tem pomaga tudi vera v Boga, ki nam hoče dobro.
Morda še kakšna modrost za naše bralce...?
Nimam občutka, da bi imela kakšne posebne modrosti, ki bi jih lahko delila drugim. Vsem bi želela, da skušajo vedno biti to, kar so in v sebi preudarjati, kaj in kako je treba ravnati. Vsak človek je malo drugačen in potrebuje tudi malo drugačen nasvet kot drugi.
PREBERITE TUDI: Ana Petrič: "Starejši ne vedo, kakšne pravice jim pripadajo."