To je zelo teoretično vprašanje, ker nihče ne more vedeti, ali je ta dan res njegov zadnji. Največkrat pa se dogaja, da ta zadnji dan pride ob času, ko ga nihče ne pričakuje. Kaj vse je ta človek še hotel storiti, kaj vse je imel v načrtu. Če se ozremo nazaj na svoje življenje, nam je pogosto žal, da komu nismo pravočasno česa rekli, se oprostil za kakšno dejanje, ali pa mu povedali, da ga imamo radi. Potem pa je naenkrat prepozno. Mislim, da je kar dobro, da ne vemo, kdaj bo naš zadnji dan. Vemo samo, da bo resnično prišel in nobenega smisla ne bi bilo, da bi se preveč obremenjevali z vprašanjem, kdaj točno bo. Ravno to, da ne vemo, pa nam nalaga neko posebno nalogo. Verjetno bi bilo marsikaj drugače in bi bilo manj stisk, če bi ravnali bolj v smislu, kot da je dan, ki ga živimo, naš zadnji. Potem morda ne bi čakali z opravičilom, z besedo ljubezni, in še z marsičem, kar je pomemben dela našega življenja, pa se tako obotavljamo, da bi to storili.
Zdravnica, publicistka, predavateljica in prevajalka Metka Klevišar kljub upokojitvi še dandanes ostaja aktivna, pomaga ljudem, se z njimi pogovarja in odgovarja na najtežja življenjska vprašanja. Pravi, da bi se o smrti morali bolj pogosto pogovarjati.
Več boste našli tukaj.