Podobnih zgodb sem slišala že kar precej in se mi zdijo vedno ganljive. Gospa, zdaj že nekaj let vdova, je pripovedovala, kako sta z možem skušala biti kos zakonu, pa jima ni vedno uspevalo najbolje. Potem pa je mož hudo zbolel in prosil ženo, da se preseli k njej. Žena je privolila in ga negovala in lepo skrbela zanj eno leto, do njegove smrti. Ko se sedaj ozira nazaj, pravi, da je bilo to njuno najlepše leto. Ni bilo lahko ob tako hudi bolezni, ampak kljub temu sta v tem času začutila, kaj je bistveno za njun odnos in si to tudi povedala. Odpustila sta si tudi vse tisto, kar v njunem odnosu ni bilo dobro. Nekaj, česar mnogi ne naredijo po številnih letih skupnega bivanja. Zanimivo, morala je priti bolezen, da sta vse to lahko doživela. Eno leto, ki je bilo v njunem zakonu najlepše, je zelo kratek čas. Toda v tem kratkem času sta kljub bolezni doživela toliko lepega, da to odtehta veliko daljši čas. Zasluga je seveda tudi njuna. Znala sta sprejeti milost, ki jima je bila dana, da spremenita tudi nekaj zelo težkega v veliko dobro.
Zdravnica, publicistka, predavateljica in prevajalka Metka Klevišar kljub upokojitvi še dandanes ostaja aktivna, pomaga ljudem, se z njimi pogovarja in odgovarja na najtežja življenjska vprašanja. Pravi, da bi se o smrti morali bolj pogosto pogovarjati.
Več boste našli tukaj.