Gotovo ni nikogar med nami, ki nikoli ne bi potreboval pomoči in mu nikoli ne bi bilo treba za pomoč prositi. Prav je tudi, da se zavedamo, kako smo vsi potrebni pomoči. Za zelo različne stvari. Nekdo zmore nekaj, česar drugi ne in tako vsak lahko pomaga na svoj način. Ko pa malo opazujemo življenje okrog sebe, vidimo, da za mnoge sploh ni tako enostavno prositi za pomoč. Kot da bi bilo to nekaj sramotnega. Prav je, da skuša človek čim več narediti sam, kolikor se le da, dokler gre. Potem pa pride trenutek, ko ne gre več in je prav, da poprosimo za pomoč. Sama vidim, da je vedno več stvari, ki jih ne morem opravljat sama, in sem lahko samo vesela, da se vedno znova najdejo ljudje, ki prav ljubeznivo priskočijo na pomoč. Verjetno je odvisno tudi od tega, kako jih naprosiš, Ljubeznivo in ne s kislim obrazom. Mnogi namreč delajo tudi tako in bi skoraj raje ostali brez nečesa kot pa prosili. Za vso pomoč sem vedno tudi hvaležna in mislim, da je prav, da to tudi pokažemo. Smo pa gotovo vsi tako v vlogi pomočnika kot tudi v vlogi tistega, ki pomoč potrebuje.
Zdravnica, publicistka, predavateljica in prevajalka Metka Klevišar kljub upokojitvi še dandanes ostaja aktivna, pomaga ljudem, se z njimi pogovarja in odgovarja na najtežja življenjska vprašanja. Pravi, da bi se o smrti morali bolj pogosto pogovarjati.
Več boste našli tukaj.