Z molkom pogosto povemo več kot s kopico besed. Ko se nekdo znajde v hudi stiski, morda mu je kdo pravkar umrl ali kaj drugega, mislijo ljudje okrog njega, da ga morajo tolažiti in iščejo primerne besede. Te pa največkrat nič ne pomagajo. Veliko bolj pomaga, da je ob njem nekdo, ki je tiho, ki je v sebi sočuten in prime prizadetega za roko in ali ga objame. Dovoli mu, da je žalosten.
V tem molku je skrito veliko, vse tisto, kar bi mu rad povedal, pa so besede prešibke, da bi izrazile bistvo. Kdor je že doživel kaj podobnega, si bo to zapomnil celo življenje in bo tudi zanj vzpodbuda, da bo ravnal enako, ko bo sreča nekoga v veliki žalosti.
Šele potem pridejo počasi na vrsto tudi besede. Pa ne ploha besed, ampak tiste, ki prihajajo res iz srca. Teh je morda malo, so pa zelo dragocene.
Zdravnica, publicistka, predavateljica in prevajalka Metka Klevišar kljub upokojitvi še dandanes ostaja aktivna, pomaga ljudem, se z njimi pogovarja in odgovarja na najtežja življenjska vprašanja. Pravi, da bi se o smrti morali bolj pogosto pogovarjati.
Več boste našli tukaj.