Še vedno mi nekaj manjka. Grem v shrambo, pogledam v košaro s sladkimi priboljški. Nič mi ne pade v oči. Pogledam še v košaro s slanimi prigrizki. Vzamem čips in se vrnem na kavč. Čips mi tekne, a občutka, da mi nekaj manjka, se ne morem znebiti.
Vam zveni znano? Meni zelo. To se mi je namreč dogajalo zelo pogosto. Ne le ob nedeljah, temveč tudi ostale dneve v tednu in ne le zvečer, temveč že čez dan. Vajeni, da nam nekdo od zunaj pove, kaj potrebujemo, zato da bi se dobro počutili, niti ne pomislimo, da bi se odgovor lahko skrival v nas. A ta občutek nemira ni nič drugega kot glas telesa, ki nam skuša povedati, da nekaj ni v redu, a mu pogosto ne znamo prisluhniti.
Ko bomo naslednjič imeli občutek, da nam nekaj manjka in se ne mogli domisliti, kaj je to, se umaknimo v tih in miren prostor, naredimo nekaj globokih vdihov in izdihov, nato pa v mislih postavimo vprašanje Kaj potrebujem? Z radovednostjo in sprejemanjem prisluhnimo odgovoru. Morda je vse kar potrebujemo, nekaj minut svežega zraka, mogoče daljši sprehod. Morda potrebujemo nekaj trenutkov tišine, morda čas za branje knjige ali pa skodelico toplega čaja. Mogoče je vse, kar potrebujemo, kratek klepet s prijateljico, kratka meditacijo ali pa le to, da vstanemo, se malo pretegnemo in naredimo nekaj korakov po prostoru, v katerem se nahajamo. Prisluhnimo, kaj nam sporoča telo in kadar le lahko, poiščimo način, da mu ugodimo.
Svojim potrebam in željam ne moremo dajati pomembnosti, če jih ne poznamo. Zato, ko v sebi občutimo nemir, preverimo, kaj je tisto, kar pravzaprav sploh potrebujemo in presenečeni bomo, v koliko primerih, ko se nam je zdelo, da potrebujemo hrano, v resnici potrebujemo nekaj popolnoma drugega.
Dovolimo si resnično prisluhniti sebi. Ne poslušajmo drugih, ki nam bodo dajali vse mogoče nasvete in ideje, kaj potrebujemo, da se bomo počutili bolje. Nihče nas ne pozna bolje kot mi sami. Naučimo se zaupati sebi, kajti odgovori so že v nas. Če potrebujemo počitek, si ga privoščimo. Če potrebujemo večer s prijateljicami, najdimo način, da ga organiziramo. Če potrebujemo masažo, si jo privoščimo ali pa zanjo poprosimo svojega partnerja. Če potrebujemo sproščujočo penečo kopel, si jo naredimo.
Spoznali bomo, kako malo je včasih potrebno, da lahko prisluhnemo sebi in si tisto, kar potrebujemo, tudi damo. Presenečena sem bila, ko sem pri sebi prepoznala, da običajno res ni bilo potrebno veliko, včasih le nekaj globokih vdihov in izdihov ali nekaj minut sprehoda na svežem zraku. Večkrat ko bomo prisluhnili svojemu telesu, lažje bomo prepoznavali, kaj za svoje dobro počutje v resnici potrebujemo. In kaj kmalu bomo začeli opažati, da že intuitivno čutimo, katera so tista drobna dejanja, s katerimi bomo odločilno pripomogli k spremembi našega počutja.
Prepoznavanje lastnih potreb je odličen način, da se izognemo energiji stresa in nemira, ki se v nasprotnem primeru začne kopičiti v našem telesu. Spoznali bomo, da lahko z majhnimi spremembami v svoje življenje vnesemo veliko več miru in se tako lažje soočamo z vsakodnevnimi aktivnostmi.
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.