Ni le grmelo, tudi treskalo je! (2/3 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Manja in Nuša sta borki, tisti pravi ženski, ki kljub mladosti ne tarnata, ampak zagrabita bika za roge, če je treba. Njuno življenje je bilo ena sama učna ura, saj sta se med štirimi domačimi stenami nenehno učili, kakšni ne smemo biti.

»Najin oči ni nikoli govoril grdo o mamici,« sta nadaljevali s svojo pripovedjo. »Spominjava se, kako je naju posadil na kavč, potem pa je na mizo postavil dve igrački, eno polomljeno in eno novo. Vprašal naju je, če imava tisto, ki je polomljena, kaj manj radi od one, ki je bleščeča in nova. Seveda sva odkimali. Polomljeno je vzel v roke in jo poskušal popraviti, kar mu je pogosto tudi uspelo. Nato nama je naredil cel govor o tem, da se tudi v družinah dogaja, da je potrebno kaj 'popraviti', da potem teče življenje bolj normalno naprej. Prepirov, ki jih je imel z mamico, nisva jemali kot neko travmo, saj sva vedeli, da želi le 'popraviti igračo'. Nekoč pa je moral v bolnišnico, napadli so ga žolčni kamni, bil je zelo ubog, četudi se je na vse načine poskušal pozdraviti sam, mu ni uspelo. Zelo ga je skrbelo, kaj bo z nama, res ne bova pozabili, prej, preden so ga odpeljali v operacijsko, je mamici naročal samo to, da naj bo doma in pazi na naju. Mamica je bila seveda užaljena, da ona že ve, kaj je prav in da ni otrok. Žal so se očkove zle slutnje uresničile. Že popoldan istega dne so prišle njene prijateljice, zvečer jih je prišlo še več, spat sva šli brez večerje, oziroma z eno vrečko smokijev, ki sva jih pojedli kar v postelji. Bili sva utrujeni in sva kmalu zaspali, tako da ne veva, kaj se je ponoči dogajalo. Le zjutraj, ko sem se zbudila, sem videla, da pri Nuši v postelji spi nek moški. Začela sem kričati, potem je pritekla mama, me poskušala umiriti, toda ni ji uspelo. Zbudili sva tudi Nušo, ki se je pričela jokati, nekateri od maminih prijateljic in prijateljev, ki so prespali pri nas, so prišli na vrata in poskušali vso stvar umiriti. Tisti dan nisva šli v šolo, ko pa je prišla po naju babica, sva ji vse povedali. Nič ni rekla, skupaj smo odšle na obisk k očiju, od tam pa k njej. Ko sva jo vprašali, zakaj, naju je pogledala in takrat sva prvič od nje slišali grde besede, ko je rekla, da raje crkne kot da naju še kdaj spusti k tisti prasici. Vsako jutro smo se potem usedle na avtobus, kajti treba je bilo iti v šolo. Po pouku je naju hodila iskat, nenehno je naju objemala, pripovedovala je nama zgodbe, včasih je naju peljala na kakšen izlet. Če se ji je zdelo, da sva žalostni, je nama dovolila gledati televizijo, kar je bilo zanjo že skrajno odstopanje od vzgojnih ukrepov. Zanimivo, z Nušo mamice sploh nisva pogrešali, in tudi tisto noč, prepričana sem, se ni zgodilo nič takega. Vseeno pa je tisti dogodek očija postavil pred zid, da sta šla z mamico narazen, čeprav, kolikor se nama zdi, se takoj nista ločila. Za nekaj časa se je k nam preselila babica, z novim šolskim letom pa smo se vsi skupaj preselili nazaj v našo staro mansardo,« sta pripovedovali dekleti.
Ves čas sta dobivali veliko ljubezni, pozornosti in nežnosti, tako da mame pravzaprav sploh nista pogrešali.

»Nekoč se je zgodilo nekaj špasnega,« se obe hkrati nasmehneta.

»Bil je nekakšen dan zaščite ali kaj že, ko smo se učenci seznanili tudi s psi, ki ljudem rešujejo življenja. Med inštruktorji je bila tudi najina mamica, kar nekaj časa se že nisva videli, vesela sem bila, ko sem jo zagledala. Ona mi je prikimala, ena od sošolk me pa začudeno pogleda in mi reče, a ni to tvoja mamica. Prikimam, ampak pri tem nisem prav nič čutila. Ko je bilo predstave konec, me samo vpraša, če se imam dobro v šoli, se obrne in gre. Čudno, kajne?« pove Maša.

Njun oče si je našel drugo žensko, s katero pa Maša in Nuša nista našli skupnega jezika. Pri hiši je ostala dobro leto, potem pa je ni bilo več. Potencialnih mačeh je bilo še nekaj, toda nobeni ni dišalo, da bi v paketu dobile še dve dekleti, ki sta že odraščali v najstnici.

»Da ne boste mislili, da sva bili problematični, še zdaleč ne! Včasih je zadoščalo že to, da sva očijeve punce motile s tem, da sva sedeli v dnevni, za računalnikom, ali da sva iz hladilnika pojedli tisto, kar so si one namenile sebi. Nekatere so bile prav zabavne, vse po vrsti so bile umetniško nadarjene, očitno so bile take ženske očkova slaba točka. No, potem je vseeno pripeljal eno, ki je bila bolj 'normalna', na začetku nama je bilo všeč že to, da ni kadila in otresala pepela povsod, ne le v pepelnik. Sicer ni znala kuhati, a to ni bilo hudega, saj sva znali medve. Čez nekaj časa smo se kar dobro razumele, potem pa, ko se je dokončno preselila, sva bili veseli, saj je s seboj pripeljala veliko knjig.«
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Vsak dan hodi gledat sončni zahod

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Tihi in glasni ubijalci

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Tikanje in vikanje v naši družbi

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Preselila sta se iz hiše v stanovanje

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Poiščimo odgovore v sebi

Zagotovo ste že kdaj koga slišali reči, da se odgovori ...

Kratke misli: Bilo je njuno najlepše leto

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Vlasta Nussdorfer

Vlasta Nussdorfer
varuhinja človekovih pravic


"Nihče ni popoln; ne mlad in ne star, šele vsi skupaj lahko zgradimo lepši in srečnejši svet."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2021 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.