Manja in Nuša sta študentki, med njima je komaj deset mesecev starostne razlike, tako da delujeta na pogled kot bi bili dvojčici. Zadnjih osem let, kar morata ''držati'' skupaj, sta tudi veliko bolj povezani, prijateljici pravzaprav. K temu, da izpovesta svojo zgodbo, ju je spodbudil eden od prispevkov na TV, ki je govoril o preslišani želji otrok, da po ločitvi staršev ne izgubijo stikov z očetom. Tudi njiju je sodišče dosodilo materi. Nihče ju ni kaj dosti spraševal, sicer sta res imeli komaj dobrih deset let, a vseeno. Tega, kar je sledilo po odhodu očeta od doma, si nista niti najmanj želeli.
Ko pripovedujeta, govorita ena čez drugo, podajata si besede, misli, se popravljata, zlasti Manja je zelo natančna pri datumih, ki jih Nuša ne obvlada najbolje.
''Otroštvo je bilo lepo zaradi babice, ki je pazila na naju. Bila je zelo stroga in ni dovoljevala, da bi se izogibali dolžnostim, ki jih je nama naložila. Včasih, ko je na najino stran stopil oči, mu je poočitala, če si mar želi, da bi bili taki kot je ona. Nagonsko sva vedeli, da ima v mislih mamico, saj ni bilo dneva, da se ne bi prepirali, ko se je iz službe vrnila zelooo utrujena. Kosilo je običajno naredila babica, ona pa je legla na kavč in nemudoma zaspala. Vsi smo hodili po prstih. Ko sva bili še majhni, smo najprej živeli v mansardi pri babici, kjer smo bili zelo na tesnem. Okoli sedmih zvečer se je mamica prebudila, oči ji je skuhal kavo, potem sta se usedla na teraso, kjer je spet morala imeti mir, drugače bi ji razneslo glavo. Z Nušo, ki je bila še leto dni mlajša, sva ji, seveda, lezli na kolena, a se je naju hitro znebila, ker sva bili menda zelo naporni. Kar je bilo pri vsem najbolj tragikomično, je bilo to, da je v tistem času slovela kot ena najbolj udarnih bork za pravice živali in ''diskriminiranih''. Zvečer so jo obiskovale enako misleče in redkokdaj so spokale domov pred polnočjo. Zjutraj smo bili potem vsi nenaspani. Ko sva s sestro začeli obiskovati osnovno šolo, se je naju pogosto usmilila babica, to, da sva odhajale k počitku k njej, pa je nama prišlo v navad, ne da bi se sploh zavedali kdaj. Seveda je oči pričel godrnjati, ni mu bilo prav, da so prijateljice bolj pomembne, mami mu je odgovarjala z očitki in jokom, babica je loputala z vrati in tako smo se nekega lepega dne preselili v novo stanovanje, bolj proti jugu od Ljubljane,« sta ta del življenja poskušali strniti v nekaj stavkih.
Selitev je bila za obe deklici velik šok. Za vse pa je pomenila tudi en velik nered. Otroka sta iz pošolskega varstva odhajali zadnji, pogosto sta morali poslušati jezne očitke, ker je učiteljica zaradi njiju v šoli ostajala dlje kot je bilo potrebno. Ponju so prihajale mamine prijateljice, včasih očka, mama je le redkokdaj našla čas. Izven doma je kazala povsem drug obraz kot pred otrokoma.
»Ko ni bilo več babice, se je naše novo stanovanje kmalu spremenilo v svinjak. Očka ni znal, medve tudi ne, nepomita posoda se je valjala na vsakem koraku. Stanovanje je bilo sicer zelo lepo, veliko, imeli sva vsaka svojo sobo, vendar nihče ni bil zadovoljen. Nuša je nenehno jokala, klicala je babico ali očka po telefonu, če sem ji branila, se je pričela tako dreti, da so spodnji stanovalci z metlo tolkli po stropu, naj damo mir. V drugem razredu me je učila mamina prijateljica, takrat se mi je še najbolje godilo, saj mi je veliko pomagala pri učenju. Zanimivo pa je, da so se med njo in mamico odnosi precej ohladili, saj je prijateljica na lastne oči videla, da pri nas ni vse tako kot je, morda, slišala od mami. Najhujši so bili vikendi, ko smo bili vsi doma, razen če mami ni spet kje 'reševala svetovne probleme'. Kadar smo bili sami, naju je oči naložil v avto, odpeljali smo se k babici, kjer smo se vsaj pošteno najedli, če ne drugega. Babica se je jokala, naju stiskala k sebi, sinu pa je nenehno ponavljala, tisti znani stavek koliko časa boš še to trpel. Ko je bilo treba iti domov, sva se drli kot dva jesiharja, vendar je bil oči odločen. Na poti domov smo se zmeraj ustavili v neki piceriji. Na terasi, koder je bil nepozaben pogled na Kamniške planine, smo pojedli pico, oči je popil pivo, s sestro pa cocacolo. To so bili zelo lepi trenutki, saj smo se pogovarjali, se smejali, očka pa je pripovedoval kakšne prastare smešnice. Bili bi krivični, če bi trdili, da tudi mami ni imela dni, ko je vstala z desno nogo. Takrat je bila do naju zelo razposajena, že itak sva jo morali klicati po imenu, odšle smo v mesto, pohajkovale smo po lokalih in obe z Nušo sva bili zelo srečni. Vsakič znova sva upali, da se bodo lepi trenutki razpotegnili še nad ostale dneve, vendar se je to le redko zgodilo. Z njeno pomočjo sva spoznali veliko znanih osebnosti, včasih sva se pred prijateljicami hvalile, s kom vse smo bile na sladoledu, a je naju hitro minilo, ko sva ugotovili, da sva bili v družbi odraslih le moteč element, nič drugega,« sta še povedali.
»Nikoli ne omenjata vajine druge babice,« jima rečem.
V zadregi se presedeta, se spogledata in skomigneta z rameni.
»Pri njej sva bili zelo poredko. Preden je šla v dom za starejše, je skrbela za tri ali štiri kužke, ki pa so ob najinem vrišču in tekanju po stanovanju postali živčni, zato sva bili pri njej nezaželeni. Vseeno pa smo jo, sem in tja, z mamico obiskali, sedeti sva morali pri miru, vendar smo kmalu šle domov, ker se je babica zaradi kakšne malenkosti povsem po nepotrebnem razjezila. Pozneje se je izkazalo, da je v najboljših letih zbolela za demenco, zaradi česar je morala oditi v dom.«