POLETNA ZGODBA: Materina beseda

V današnjem času je kaj takšnega skoraj nemogoče videti in slišati, pa vendar je bilo vse res. Nekateri ljudje se žal ne spreminjajo s časom. Ostajajo isti, imajo stare in za današnje življenje skoraj nemogoče vzorce.
Mati je bila do Nevenke zelo stroga ... (fotografija je simbolična, freeimages.com)
Mati je bila do Nevenke zelo stroga ... (fotografija je simbolična, freeimages.com)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Za Slavico Potočnik si kaj takšnega ne bi mogla misliti. Vedno je delovala tako zelo razumevajoče, v koraku s časom. Oblečena je bila vedno po zadnji modi, bila je na tekočem z dogajanjem po svetu, veliko je brala, prepotovala lep del sveta. Bila je razgledana ženska. Toda samo na zunaj. V krogu svoje družine, za zaprtimi vrati, je še vedno veljala vzgoja, kot jo je bila nekoč deležna tudi sama. Pa prav zaradi tega, kar je sama doživela, bi lahko z večjim razumevanjem gledala na najpomembnejšo stvar v življenju. Na ljubezen.
Slavica se je poročila z Jožetom zato, ker je tako njen oče hotel. Takrat je bila stara osemnajst let, Jože jih je imel sedemindvajset. Ni ga marala. Poznala ga je, bil je skoraj njen sosed. Jožetovi starši in njeni so bili veliki prijatelji. V njenem svetu je bilo vse lepo in prav, dokler ni spoznala Dušana. A ta ni bil dovolj dober za njenega očeta.
»Ne zna delati, nima šole, nima prihodnosti,« je odkimal njen oče, ko mu je povedala, da ga ljubi.
»Toda, imava drug drugega, skupaj bova ustvarila veliko,« mu je govorila.
»Kaj pa ti veš! Otrok si še. Ne znaš še pravilno razsojati, ne poznaš sveta in ne ljudi. Kaj je dobro zate, vem le jaz,« je bil njen oče prepričan.
Poročila se je z Jožetom, na Dušana je morala pozabiti. Takrat je bila preveč krhka, preveč ne samozavestna, da bi se uprla očetu. Bala se ga je. Nemo je sledila njegovim ukazom in se kot v sanjah znašla v tuji hiši, si delila posteljo z moškim, ki ga ni marala.
A k sreči je bil Jože dober človek. Bil je potrpežljiv, v nič je ni silil. Hotel je, da postaneta najprej prijatelja, da mu Slavica prične zaupati.
Kaj kmalu se je vdala v usodo, sprevidela, da poti nazaj ni. Pozabila je na svojo veliko ljubezen, pozabila je, da Dušan obstaja. Postala je prava žena Jožetu.
Rodila je Nevenko, njunega edinega otroka. Ko je bilo Nevenki šest let, je Jože umrl. Ponesrečil se je med vožnjo proti domu. Ostali sta sami. Da bi se Slavica, ki je bila takrat še mlada, še enkrat poročila, ji niti na kraj pameti ni padlo. Njena usoda je bila pač takšna in sprijaznila se je z njo.
Nevenka je rasla, postajala je lepo dekle. Imela je veliko prijateljic, prijateljev ne. Ni jih smela imeti.
»Ko bo prišel čas, boš imela enega in edinega prijatelja. Do takrat pa nočem niti slišati, da si v moški družbi,« ji je govorila mati.
Takrat, ko je bila Nevenka še v osnovni šoli, se ji kaj takega niti ni zdelo grozno. Svojo mater je imela rada in bila je povsem prepričana, da njena mati že ve, kaj je zanjo dobro. Da načrtuje njeno življenje, vsak korak, ki ga je storila, ji je bilo nekaj povsem samoumevnega. Bila je prepričana, da tako pač mora biti.
Po končani osnovni šoli, se je Nevenka vpisala na gimnazijo.
»Študirala boš,« je pribila njena mati.
Nevenka se je strinjala. V šoli ji je šlo dobro, učila se je lahko in dobivala je dobre ocene.
Obdobje v gimnaziji je bilo tisto, ko naj bi srce pričelo hitreje biti ob pogledu lepih sošolcev. Vse njene sošolke so bile zaljubljene, nekatere so imele celo že resnega fanta. Toda Nevenka o tem niti slišati ni hotela. Njena mati je menila, da še ni pravi čas.
Na šlo si pripravljali plese, Nevenka tja ni hodila, ni se zabavala, tako kot ostala dekleta. Čas, ki ga je imela, je porabila za učenje in za druženje z materjo.
»Nič ni lepšega kot to, da sva skupaj! Sedaj je čas, da si ob meni. Ko se boš poročila, potem bom sama. Do takrat pa bodiva skupaj,« ji je govorila mati.
In Nevenka se je strinjala.
Ko je zaključevala gimnazijo, se je počasi pričela spraševati, kdaj bo prišel tisti pravi. Vse večkrat je sanjala o lepem mladeniču, ki jo ljubi, ki jo poljublja in nežno stiska k sebi. Seveda o teh sanjah materi ni govorila, bala se je, da bi se mati jezila nanjo. Za njeno mater še vedno ni bil pravi čas. Pred Nevenko je bil še študij na fakulteti. In če ga je hotela opraviti z odliko, je morala ves čas nameniti temu.
Prišel je čas, da se vpiše naprej, da izbere tisto, kar bi v življenju rada bila. Spet ji je na pomoč priskočila mati.
»Zdravnica ali zobozdravnica? Jaz se bolj nagibam k zadnjemu. Tako boš imela lep poklic, dovolj denarja in čas za družino,« je kimala mati.
»Prav, zobozdravnica bom,« je prikimala Nevenka.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4
Morda te zanima tudi:

Alenka Kesar: Ljubezen je mogoča tudi v kasnejših letih

Nekoč smo jo spremljali preko televizijskih zaslonov, d...

Kratke misli: Raje imam slepega kot zaslepljenega

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Nihče ne čaka rad

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Saj ti ni nič hudega

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

KOLUMNA: Zakon o dolgotrajni oskrbi in razočaranje

Zakon o dolgotrajni oskrbi je zoper aktualen in bo, kot...

Kratke Misli: Če bi bil to vaš zadnji dan, kaj bi storili?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Zvezdana Mlakar

Zvezdana Mlakar
igralka


"Človek se mora imeti rad. Le tako najde moč za spremembe in neskončno veselo lepoto, ki sije navzven."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.