Mati je bila več kot zadovoljna, da se hči strinja z njo, da razume, da ona najbolj ve, kaj je zanjo dobro.
Tako se je lotila študija. Bila je pridna, izpite je polagala v prvem roku. Mati je zadovoljno kimala.
Nevenka je večinoma dne preživela v mestu, kjer je študirala. Tam je dobila nekaj prijateljic in včasih, kadar so imele med predavanji prosto, so skočile na kavo ali na sendvič.
Na enemu izmed takšnih obiskov lokala, ga je spoznala. Takrat je odšla z Marjeto, s svojo sošolko na kavo. In le nekaj trenutkov za tistem, ko sta sedli in dobili kavo, je vstopil on. Nasmehnil se je in stopil do njune mize.
»Marjeta, si res ti,« je bil presenečen.
»Davor? O, moj bog, Davor,« je kriknila Marjeta, skočila pokonci in ga objela. Kar nekaj trenutkov je trajalo, da sta se nagledala drug drugega. Šele nato se je Marjeta obrnila k Nevenki in ji predstavila zelo simpatičnega fanta.
»To je moja sošolka Nevenka,« mu je pojasnila.
»Me veseli,« je bil prijazen.
»Prisedi k nama, če imaš čas,« ga je povabila Marjeta.
»Če ne bom motil,« je pričel.
»Oh, kje pa,« je zamahnila z roko.
Sedel je nasproti Nevenke, jo ves čas gledal v oči in se smehljal.
Bilo ji je nelagodno, rdečica ji je prekrivala obraz. Še nikoli se ni počutila tako, še nikoli ji srce ni tako divje bilo, še nikoli ni občutila špikanja v trebuhu. In čas je prehitro minil, prehitro se je bilo treba posloviti.
»Mi lahko daš svojo telefonsko številko, poklical bi te,« jo je presenetil, ko so odhajali iz lokala.
»Seveda,« je prikimala Nevenka in s tresočo roko napisala na list papirja nekaj cifer. Nato so se poslovili. Davor je odšel svojo pot, onidve svojo.
«Všeč si mu, vem, da si mu,« je zavriskala Marjeta, ko sta bili dovolj daleč stran.
»Misliš?« je vprašala Nevenka.
»Popolnoma sem prepričana,« je kimala Marjeta.
»No, tudi on je meni všeč. Zelo. Toda, ne poznam ga,« se je Nevenka prijela za glavo.
»Saj je vseeno. Spoznala ga boš. Poklical te bo,« je govorila Marjeta.
Saj res, poklical bo! Oh, da vsaj ne bi dobil njene matere! Bo jezna nanjo? Najbrž ne, je pregnala mračne misli. Le zakaj bi bila jezna.
Davor je res poklical in sicer že čez nekaj dni. Bil je večer in Nevenka je bila sama doma. Nad njegovim klicem je bila nemalo presenečena. Davor je bil zgovoren in pogovarjala sta se skoraj eno uro. Med pogovorom jo je vprašal tudi, če bi odšla z njim v kino ali na pijačo.
Nevenka je bila navdušena, seveda je privolila in rekel je, da jo bo že naslednjega dne čakal pred njeno fakulteto.
Davor je bil čudovit. Še lepši, kot si ga je te dni, ko ga ni videla, zvečer predstavljala v sanjah. Ko ga je zagledala, kako jo čaka pred fakulteto, so se ji zašibila kolena.
»Končno, mislil sem, da te ne bom dočakal,« ji je rekel, ko je stopila do njega.
»Si dolgo tu,« je vprašala, pogledala je na uro, prišla je celo nekaj minut prej, kot sta bila dogovorjena.
»Raje sem prišel pol ure prej. Nisem hotel zamuditi,« ji je priznal.
Odpeljal jo je najprej na kratek sprehod, nato sta zavila do slaščičarne, sedla na teraso in naročila kavo.
Nevenka je bila prvič v življenju zaljubljena, bila je srečna, kot še nikoli prej. V njej se je prebujalo čustvo, ki ga do sedaj ni poznala.
Skoraj ves popoldan sta prebila skupaj, nikamor se jima ni mudilo.
Ko sta se poslavljala, jo je Davor poljubil.
Nevenka je vztrepetala, prvič je občutila moške ustnice na svojih. Poljub si je predstavljala drugače in bila je presenečena, koliko lepih občutkov lahko rodi en poljub.
»Jutri te bom čakal,« ji je še povedal, nato se je poslovil.
Ko je Nevenka prišla domov, jo je mati že čakala. Bila je nekoliko zaskrbljena.
»Pričakovala sem te prej. Si imela tako dolgo predavanja,« je vprašala mati.
»Da, potem pa sva šli z Marjeto še na kavo,« se ji je zlagala, čeprav še sama ni točno vedela, zakaj. Mar bi ji povedala resnico. Toda imela je občutek, da mati ne bi bila ravno navdušena nad tem, da je bila z moškim.
Nevenka in Davor sta se dobivala že kar nekaj časa. Materi še vedno ni omenila, da je zaljubljena, da je našla nekoga, ki je popoln za njene oči, ki je popolnoma očaral njeno srce in jo prevzel.