Manca je bila stara šest let, ko je dobila bratca. Spominjala se je, kako velik trebuh je imela njena mati. In kako dobre volje je bila. Ves čas se je smehljala, objemala njenega očeta. Bila sta lep par, bila sta zaljubljena. In vedno je bilo tako, odkar je Manca vedela zase, sta se njena mati in njen oče zelo dobro razumela. Pred rojstvom njenega bratca je bilo vse v najlepšem redu. Mati se ji je posvečala zadosti, zvečer jo je objela, poljubila in ji prebrala pravljico. Manca se je imela lepo. Dokler ni na svet prijokal Jošt. Potem se je marsikaj spremenilo. Za Manco na slabše, čeprav ni vedela, zakaj.
Z očetom sta težko čakala, da bosta mamica in dojenček prišla domov. Tistih nekaj dni, ko sta bila sama, je bilo za Manco najbolj grozno. Pogrešala je svojo mamico, čeprav je bil očka ves čas z njo. Pripravljal ji je zajtrk, se pogovarjal z njo. Tiste dni je bil doma, vzel je dopust in se posvečal hčeri, jo pripravljal na novega družinskega člana. Vsako popoldne sta odšla najprej v park, nato na sladoled. Manca je lahko izbrala toliko kepic, kot si jih je zaželela. Potem sta sedla za mizo in počasi uživala v sladoledu.
»Veš, marsikaj se bo spremenilo, ko bosta mamica in Jošt doma,« ji je očka povedal.
Manca je razumevajoče prikimala.
»Mamica ne bo več imela toliko časa zate. Dojenčke bo jokal, morala ga bo previjati, hraniti, kopati,« je našteval očka.
»In ko bo malce zrasel, ga bo peljala v park. Šla bom zraven, mogoče mi bo dovolila, da bom jaz vozila voziček,« je razmišljala Manca.
Očka se je nasmehnil in jo pobožal po laseh: »Saj vse veš!«
Res je vedela, da je z dojenčkom veliko dela. Ves čas mamine nosečnosti so jo pripravljali na bratca. In bila je zelo potrpežljiva, ko je bratec prišel končno domov.
Bilo je popoldne, Manca je bila pri babici. Očka je odšel po mamico in Jošta. Obljubil ji je, da jo pride iskat takoj, ko bodo doma.
Manca je čakala. Babica ji je pripravila kosilo, nato pa je šla pred hišo. Sedla je na klop in čakala, kdaj bodo prišli ponjo. Veselila se je, se smehljala in težko čakala, da bo videla bratca.
Sredi popoldneva je babica zaskrbljeno stopila do nje.
»Še vedno jih ni,« je rekla babica in stisnila ustnice. Nato je odšla nazaj v hišo in iz velikega temnega hodnika poklicala po telefonu. Kar nekaj časa je zvonilo, preden so se oglasili.
Manca ni veliko slišala, babica je šepetala. Je pa slišala, ko je babica strogo rekla: »Ni govora! Manca te prav tako potrebuje, vse dni te je težko čakala. Takoj pridite ponjo!«
Takrat Manca ni vedela, da je mati prosila svojo mater, naj Manca ostane tam do naslednjega dne.
Čez nekaj deset minut je pred hišo pripeljal avto. Bil je očka. Manca je stekla k njemu, očka se je nasmehnil in odprl vrata avtomobila, da je lahko zlezla noter. Babica je prišla za njo. Bila je resna.
»Hvala, ker je bila lahko pri tebi,« je rekel njen očka.
»Dojenček še ne ve, Manca pa bo prav dobro vedela,« mu je rekla.
Manca teh besed ni razumela, očka pa je le resno prikimal in se zazrl v hčerin veseli obraz.
Mamica in Jošt sta ležala na zakonski postelji. Tiho je stopila do mamice in jo objela. Bratec je spal. Zastrmela se je v malo štručko. Hotela ga je pobožati po glavici, na kateri je bilo nekaj temnega puhka.
»Ne po glavi! Po nogici,« je rekla mamica resno.
Manca jo je ubogala in ga pobožala po nogici. Ni se premaknil, mirno je spal dalje.
»Sedaj pa spat, Manca,« je rekla mamica utrujeno.
»Sem lahko še malo pri tebi,« je prosila.
»Utrujena sem. Jutri,« je odvrnila mamica.
Očka ji je pomagal, da se je preoblekla v pižamo, da si je umila zobe, nato jo je pokril z odejo. Ugasnil je luč.
»Očka, pravljica,« je prosila Manca.
»Danes ne utegnem. Zaspi,« je rekel očka in zaprl vrata.
Razumela je, veliko dela sta imela z dojenčkom. Dolgo ni mogla zaspati, ponoči je zaslišala otroški jok. Njen bratec se je prebudil.
Prve dni je mati ležala, očka je bil doma in skrbel zanje. Manca je najraje sedela zraven Jošta in ga opazovala, ko je spal. Nekoč je pričel jokati. Pritekla je mamica in jo grdo pogledala: »Kaj si mi naredila?«
»Nič, le gledala sem ga,« je povedala Manca.
»Najbrž si ga premikala,« je rekla mamica. Vzdignila je Jošta in z njim odšla.