Odšla sta čez most, nato sta zavila levo po stezici in šla ob reki navzdol. Počasi sta hodila in se pogovarjala. Čeprav sta se poznala že vse življenje, jima besed ni nikoli zmanjkalo.
»Se še spominjaš, ko sva bila otroka. Takrat sem ti povedal, da boš moja žena,« je rekel Andrej, se ustavil in jo gledal.
»Seveda se! To si povedal povsem lahkotno, kot da bi bilo nekaj povsem samoumevnega,« se je zasmejala Manca.
Stopil je do nje in jo prijel za roko. Zastrmel se ji je v oči. Manca se je rahlo nasmehnila, začutila je bitje svojega srca. Zaprla je oči in ga poljubila. Seveda je bilo samoumevno. Skupaj sta bila že od nekdaj in skupaj bosta ostala.
Potem ni bilo več veliko časa. Andrej se je preselil k njej, študiral in zraven delal honorarno. Manca je dobila lepo službo in delala. Vse manj časa je bila pri babici, a ta jo je razumela. Bila je vesela, da sta z Andrejem skupaj, da sta bila zaljubljena.
Domov pa Manca skoraj nikoli ni več šla. Včasih jo je poklical oče, kadar je imel v bližini opravke, se je ustavil pri njej na kavi. Vedno jo je vprašal, kako se ima in ali kaj potrebuje. Bila ga je zelo vesela.
Včasih jo je poklical tudi Jošt, ji govoril, kaj počne. Mati pa jo je klicala zelo redko. In kadar jo je, ni vedela, kaj naj sploh govori z njo.
Manca se je sprijaznila s tem, da jo njena mati ni nikoli imela rada, kot ima mati rada svojega otroka. Čim manj časa je mislila nanjo in se raje veselila sreče, ki jo je imela.
Ko je Andrej doštudiral, sta se poročila. Poroka je bila v ožjem krogu družine. Manca je bila srečna, Andrej ji je na poročnem slavju vsaj desetkrat povedal, da jo ljubi bolj kot vse na svetu. In to je bilo dovolj.
Prišli so tudi oče, mati in Jošt. Takrat je opazila, da je z njenim bratom nekaj narobe. Bil je shujšan in odsoten. Njena mati je bila ves čas ob njem, toda otepal se jo je, jo jezno gledal.
Kasneje, nekaj dni po poroki je odšla do babice.
»Jošt ima težave,« ji je povedal babica.
»Kakšne težave,« je vprašala Manca. Za brata ji ni bilo vseeno, čeprav nista nikoli bila zares povezana. Manca je odraščala pri babici, Jošt pri materi.
»Pustil je šolo, druži se s čudnimi ljudmi. Nikjer ne dela, tvojo mater ima za norca, ona pa ne vidi. Brani ga in mu še vedno da vse, kar potrebuje,« je povedala babica.
»Pa oče,« je zanimalo Manco.
»Saj veš, oče dela in se trudi. Nikar se ne obremenjuj s tem. Imaš svoje življenje, imaš srečo,« ji je predlagala babica.
Ko se je pri njej naslednjič ustavil oče, ji je povedal, da Jošta tudi po več dni ni domov. Nato pride, se naspi, vzame denar in gre.
»Pa ti? Ne moreš ukrepati,« je vprašala Manca.
»Ne, dokler ga bo tvoja mati branila, ne morem nič,« je nemočno skomignil z rameni.
In tako je bilo še naprej. Jošt je prihajal in odhajal, mati je skrbela zanj in mu nudila vse. Manca pa je živela po svoje.
Ko je imela petindvajset let, je zanosila. Novico je povedala doma in babici. Bili so veseli. Čakali, kdaj bo srečen dogodek.
A mesec dni pred rojstvom otroka jih je doletela nesreča. Jošt je umrl. Prevelik odmerek mamil. Bilo je zelo hudo, tragično. Njena mati je jokala dan in noč.
Manca je odšla za nekaj dni domov, hotela ji je stati ob strani. Pa ni vedela, kako naj pomaga. Mati se je zaprla vase. Z očetom pa sta govorila ure in ure. Tudi njemu je bilo zelo hudo, toda on je imel tolažilno misel.
»Imam tebe in kmalu bom dobil vnuka, to me drži pokonci,« je povedal.
Čeprav je Manca imela vprašanje, ki se ji je že dolgo podilo po glavi, je sklenila, da nekoliko počaka. A slej ko prej, je nameraval spregovoriti z materjo.
Rodila je nekaj dni prezgodaj. Rodila je deklico Ano. Andrej je jokal od sreče in kar ni hotel zapustiti porodnišnice. Najraje bi ostal ob njiju in bedel vso noč.
»Pojdi domov in se naspi, zjutraj pa pridi. Nikamor ne bova šli,« se mu je smejala Manca.
Naslednjega dne je dobila obisk. Prišli so oče, mati in babica. Oče in babica sta pestovala malo deklico, mati je le sedela na stolu in zrla predse. Še vedno se ni opomogla od smrti sina.
Ana je imela nekaj tednov, ko se je Manca namenila, da obišče svojo mater. Ko je rodila otroka, ko je videla, kako velika je lahko ljubezen matere do svojega otroka, ni več razumela popolnoma nič. Ni več razumela, kako je lahko mati hladna do svojega otroka. Tako kot je bila njena do nje. Zakaj tako, je želela izvedeti. Bila je prepričana, da je dovolj močna, da bo prenesla vse.
Oba sta bila doma, mati in oče. Oče se jo je razveselil.