Nina je ob teh besedah rahlo zardela in se mu nasmehnila. Njen ljubi možek! Še vedno ga je imela tako zelo rada. Še vedno je bil njen edini in vedela je, da bo tako tudi ostalo.
Zabava je trajala do jutranjih ur. Vzdušje je bilo tako čudovito, da nihče ni hotel odnehati.
Nina in Simon sta prišla domov naslednjega dne ob sedmi uri zjutraj.
Nina je hotela takoj po zabavi vse pospraviti, poravnati račune in oditi domov s čisto vestjo. Vedno je bila takšna.
In ko sta vse uredila, sta se odpravila domov.
»Zbit sem,« je povedal Simon. »Spat grem!«
»Le pojdi. Sama grem še pod tuš,« mu je rekla.
Ko je čez čas prišla v spalnico, je že trdno spal. Za hip ga je opazovala. Njegov obraz je bil še isti. Sicer so sivi lasje že dodobra prekrili njegovo rjavo barvo, koža na obrazu ni bila več tako napeta. Okrog oči, okrog ustnic so bile lepo vidne gubice. Njegov obraz je bil starejši, toda zanjo še vedno isti, še lepši.
Legla je zraven njega in se nasmehnila. Bila je srečna. Bila je brez skrbi. Sinova sta šla, lahko bo ležala, dokler bo hotela. Vse, kar jo je čakalo tistega dne, lahko počaka. Sama je upravljala s svojim časom, sama si je razporejala, kaj bo počela. Življenje je bilo lepo.
Simon ni pozabil na svojo obljubo. Nino je že naslednjega večera odpeljal v njuno restavracijo.
»Končno lahko v miru praznujeva,« ji je rekel, ko sta nazdravila.
»Ah, pa še reci, da ti zabava ni bila všeč,« mu je rekla.
»Čudovito je bilo. Zelo sem se zabaval,« je priznal.
Simon je naročil zrezek v smetanovi omaki, Nina je naročila ribo. Hrana je bila zelo okusna in med jedjo sta uživala,.
»Kaj si misliš o tem, da bi pričel hoditi na fitnes,« je sredi jedi pričel Simon.
Nina ga je začudeno pogledala.
»Saj veš, da se malo razmigam,« je nadaljeval.
»Fitnes? Ti?« je bila začudena.
»Da, premišljeval sem. Takole dvakrat tedensko mi ne bi škodilo. Zvečer, ko se nimam kam dati, bi lahko malo telovadil,« je govoril.
»Hja, zakaj pa ne. Če misliš, da ga potrebuješ, pa daj,« je skomignila z rameni Nina. Vse skupaj jo je sicer nekoliko čudilo. Simon je večere najraje preživljal doma pred televizijo. Legel je na kavč in se ni premaknil.
Nina je na pogovor pozabila in bila začudena, ko se je v ponedeljek postavil pred njo s torbo v roki.
»Kam greš?« ga je vprašala. Oblečen je bil v novo trenerko.
»Na fitnes,« ji je razložil.
»Saj res! Pozabila sem. Lepo se imej,« mu je pomežiknila.
Ko je odšel, je stekla k telefonu. Poklicala je Vero.
»Saj ne boš verjela! Odšel je na fitnes,« ji je rekla.
»Res? Simon? Kaj takega,« se je Vera smejala.
»Da ne boš kaj omenila, toda morala sem nekomu povedati,« je rekla Nina.
»No ja, drugače pa mu dam kar prav. In najbrž nima to nič opraviti s tem, da ima petdeset let. Nobenemu izmed nas ne bi škodilo malo telovadbe,« je ugotavljala Vera.
»Prav imaš,« je zaključila Nina in odložila. To, da je odšel, je bilo čudno. Morala je slišati nekoga, ki ji bo zatrdil, da leta nimajo nič pri tem, zato je poklicala Vero. Ona je vedno vedela, kaj mora reči, da je bila Nina zadovoljna.
Simon se je vrnil šele ob deseti uri zvečer. Bil je moker, rdeč v glavo.
»Se nisi oprhal tam? Prehladil se boš,« je rekla Nina, ko ga je zagledala.
»Sem, sem, toda vseeno še kar teče od mene,« je sopel.
»Pretiraval si, še kap te bo,« se je smejala Nina.
»Ne govori tega! Kap pri teh letih,« je bil rahlo jezen.
Naslednjega jutra je Nino zbudilo ječanje. S strahom se je obrnila k Simonu.
»Dragi, kaj je narobe,« je rekla in ga prestrašeno gledala.
Pačil se je, imel napol odprte oči in ječal: »Ne morem, ne morem dihati!«
Nina je skočila pokonci, tekala sem ter tja po sobi, bila na smrt prestrašena.
»Poklicala bom pomoč, ljubi bog, kaj se dogaja s tabo,« je kričala.
»Nina, Nina poslušaj! Umiri se in pridi k meni,« je zaklical Simon z zadnjimi močmi.
Nina je sedla na rob postelje.
»Ne morem dihati, ker me vse boli. Ne morem se premakniti, ne morem hoditi, ne morem govoriti ne morem ležati,« je našteval slabotno.
Tedaj se ji je posvetilo. Pričela se je na ves glas smejati.