Nina in Simon sta bila poročena že petindvajset let. Njun zakon je bil lep, nista se kregala, spoštovala sta drug drugega, imela sta se rada.
Njuna sinova sta bila odrasla, najstarejši je bil že poročen, imel je svojo družino. Mlajši je še študiral, bil večino časa v svojem najemniškem stanovanju in domov prihajal vse bolj poredko. Ustvarjal si je svoje življenje.
Nina je bila polno zaposlena. Hodila je v službo, prosti čas je preživljala s prijateljicami, hodila je v hribe, rada je brala. Večkrat sta čas, ki sta ga imela, preživljala s Simonom skupaj. Tudi on je imel podobne interese, kot njegova žena.
Bilo je nekaj dni pred Simonovim petdesetim rojstnim dnem. Nina, ki je bila pet let mlajša od njega, se je zabave veselila. Sklenila sta, da bosta njegov rojstni dan praznovala v krogu svojih prijateljev, na kmečkem turizmu, ki je bil nekaj kilometrov stran. Simon je vse priprave prepustil svoji ženi, ki je v njih uživala. Sam si ni delal skrbi okrog praznovanja.
»Pač, leto dni bom starejši, nič takega,« je zamahnil z roko, ko so ga spraševali, kako se počuti.
»Boš videl, da se bo življenje spremenilo. Obletnica bo prelomnica,« mu je govoril njegov prijatelj Janko.
»Prav nič drugače ne bo,« je govoril Simon. »Življenje bo teklo naprej, kot do sedaj!«
»Petdeset let! Pričel se boš spraševati, če si res za v staro šaro,« mu je govoril Janko in se smejal.
Simon ni bil tega mnenja. Sam sebe je prepričeval, da bo dan enak, kot je bil doslej v njegovem življenju. Starosti se ni bal, imel se je lepo. Bil je zdrav, imel je dobro ženo, službo, imel je lepo hišo, oba sinova sta bila odrasla. Pred njim so bili dnevi brez skrbi, ki jih bo lahko v miru preživel s svojo ženo.
»In? Je že kaj nervozen,« je spraševala Vera Nino.
»Ne, Simon rojstnih dni ne jemlje resno. Vsaj svojih ne,« ji je povedala Nina.
»Poznam kar nekaj moških, ki jim gre po petdeset letu še samo na slabše. Postanejo otročji. Bojijo se let, zato se obnašajo, kot da se njim ne poznajo,« ji je govorila prijateljica.
»Ah, Simon ni tak,« se je Nina smejala. »Raje se resno pomeniva o pripravah. Hočem, da bo njegov rojstni dan popoln,« jo je opomnila Nina.
Vera je bila njena najboljša prijateljica in pomagala ji je pri pripravah. Nina se je zmenila z lastnikom kmečkega turizma, da se bo slavje začelo že ob poldan. Najprej naj bi pojedli kosilo, potem je menila, da bi lahko odšli na kratek izlet in se čez nekaj ur vrnili nazaj. Na vrsti bi bila torta, postregli bi s kavo in pecivom. Sledil naj bi ples, večerja in zabava do jutranjih ur.
Simon je bil z njenim načrtom zadovoljen.
»Ko pa bo konec slavja in bova prišla k sebi, bom samo tebe peljal na romantičen večer. Odpeljal te bom v gostilno, kjer sva najraje, ob rdečem vinu bova uživala v samoti,« ji je zašepetal.
»Komaj čakam,« mu je odgovorila in ga objela. Res neumnost, da bi bil njen ljubi mož sposoben zaiti v drugo puberteto. Simon res ni bil tak in Nina je bila prepričana, da njegov rojstni dan ne bo spremenil ničesar. Pred njima je bilo mnogo let, ki so bila samo zanju in vedela je, da bosta uživala do zadnjega.
Dan zabave je bil tu. Vse je bilo pripravljeno, vse je bilo organizirano. Simon se je obnašal tako, kot vse dni prej, ni ga ganilo. Nina pa je bila na trnih. Zabave se je veselila.
Ob poldan so se zbrali. Znanci, nekaj sorodnikov, prijatelji. Ljudje, ki so prihajali v njuno življenje, ga naredili bolj pestrega in zanimivega.
Simon je prejemal darila, se zahvaljeval in bil srečen. Nina je stala ob njemu in bila prav tako deležna vseh lepi presenečenj, ki so bila namenjena njenemu možu.
»Sedaj si starina,« ga je nekdo potrepljal po rami.
»Hej, o mojem možu govoriš! In lahko ti zatrdim, da ni starina,« se je smejala Nina in ga branila.
Zabava je potekala tako, kot je bilo načrtovano. Povabljenci so bili zadovoljni, dobre volje je bilo v izobilju. Sem ter tja pa je moral Simon poslušati kakšno pikro na svoja leta. A to ga ni spravilo v slabo voljo.
»Če vam povem po resnici, se ne počutim tako starega. Sam sebi bi dal vsaj nekaj let manj. Kar pa je povsem normalno. Ob tako lepi in mladostni ženi, bi se vsak počutil tako,« je zaključil in pogledal Nino.