RESNIČNA ZGODBA: Le ena želja - živeti!

V svoji postelji sem se prebudila tako drugačna, pa vendar živa, kar me je navdalo z neko toplino in srečo. Nikoli se še nisem tako počutila, ampak občutja so bila prijetna, vonj kave pa vabeče mamljiv, da sem si ’šlafrok’ le ogrnila. Domačnost se mi je polagala v vsak korak, ko sem se spuščala po stopnicah. Odprla sem vhodna vrata in globoko vdihnila zrak.
Pot skozi življenje je velika avantura in hotela sem doživeti še mnogo odtenkov ... (foto: osebni arhiv)
Pot skozi življenje je velika avantura in hotela sem doživeti še mnogo odtenkov ... (foto: osebni arhiv)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Začutila sem pekočo bolečino ustnic in se zavedla, da so mi spet zakrvavele. Z nasmehom sem pomislila na tubo, ki sem jo prinesla iz bolnišnice. Ob odhodu sem si namreč zaželela, da si vzamem tubico kot spominek, pa se mi je sestra prikimavajoče nasmehnila. Nikoli si nisem grizla ustnic, očitno pa je bilo v hramu zdravja drugače, da sem tisti notranji in nezavedni strah sproščala na tak način. Ko je sestra ob neki dozi zdravil, ki mi jih je namestila na stojalo ter priklopila na cevko, opazila mojo stisko, se je čez nekaj trenutkov vrnila z vazelinsko tubo in mi dala napotke za uporabo. Pomagalo je, vendar sem morala biti ves čas na preži, saj sem si hip zatem, ko so mi misli pobegnile drugam, že zasadila zobe v ustnice.

Očitno je bil to nek namig, saj se mi je vse dogajalo z določenim namenom. Tudi ’ponoreli’ zapis EKG meritev je tako s privoljenjem zdravstvenega osebja pristal v moji bolnišnični nočni omarici, da bi mi kot spominek dajal moč pri koncentraciji ob premagovanju ’temnih’ misli, ki so se na trenutke z vso silo zgrnile nad mano. A ob sebi sem imela Fabijana, ki si je vzel dopust, kar mi je bilo zelo všeč. Tako se nama je obetalo, da bova do operacije lahko neprekinjeno skupaj ter bova počela, kar se nama bo zljubilo. A želja ni bilo, jaz sem imela le eno. Živeti. Ko sem ga opazovala, sem zaznavala v njegovem pogledu tesnobo, zato sem se še bolj potrudila za svoje stabilno počutje, kar pa solze zagotovo niso. Ko so se mi v tisto petkovo jutro vseeno nabrale, je čutil, da so to solze sreče, saj sem se topline dneva tako razveselila, kakor otrok želene igrače.

Tisto jutro še nisem vedela, da se bo tudi številčna simbolika postavila v bran mojemu zdravju. Zapisoval se je 5. julij. Ko pa so se na moji pisalni mizi obračale koledarske številke, so se ustavile 15. julija. Na pisalni mizi so se tako nabirali listi in lističi. Nanje sem zapisovala vse, kar se mi je zdelo pomembno. Spremenila sem dnevno rutino hrane in pijače ter določila ure, kdaj bom kaj použila. Moja miselna veriga je mejila na nemogoče in nisem ji videla konca, ker sem sama tako hotela. Poslušala sem notranji glas, ki mi je prišepetaval, kaj naj storim. Poosebila sem življenje in brez vizualne podobe, brez slišnih zaznav, tako močno čutila prihodnost, da je bil prekrasen občutek, ki me je pomirjal.

Pot skozi življenje je velika avantura in hotela sem doživeti še mnogo odtenkov, ker nisem bila pripravljena, da se nenadoma konča. Že v otroštvu sem poslušala zgodbe ob bedenju pri umrlem in vse so se končale na način, da se življenje prekine tedaj, ko si pripravljen umreti. Moja prehojena pot je bil pestra. Nikakor pa še ne zaključena. S Fabijanom sva 13. julija pričakovala šele dva meseca obeležitve zakonskega jarma. Dobesedno se nama je zgodil jarem, če bi hotela biti malce črnogleda. Ob tem sem se celo nasmihala, kako bom prestala vse tiste spraševalne teste v zvezi s priimkom, ki sem ga ob poroki prevzela. Pisanost minulosti je postala naenkrat tako zanimiva, da sva se šalila, kako se v najinih letih pač ne gre niti ženiti niti možiti. Ampak je bilo vredno, saj je bila ponedeljkova poročna slovesnost v Kopru in sobotni poročni piknik nekaj dni kasneje s prijatelji v Krškem svetla oprijemljiva točka minulosti, ki bo imela še veliko spominskih zaznav.

Tako sva naključne zaznave nabirala tudi iz dneva v dan, ko sva se ob Križevem potu povzpela na Svete gore, ali raziskovala okolico šentjernejskega Lurda, kjer so zorele borovnice in so rasle lisičke, ki sva jih kasneje doma použila za popoldansko malico. Vleklo naju je tudi v Marijin tempelj nad Trstom, ko sva se napotila na obalo in sem ga v tistem popoldnevu poimenovala Tempelj zdravja. Hotela sem doživeti čudež, iskala sem ga, da bi se me dotaknil, čeprav se ni zgodilo ničesar otipljivega. Šok slavilnega molitvenega srečanja v Celju je bil še toliko večji. Fabijanova vzgoja ni imela nobene verske podlage, pri njih se ni niti molilo niti hodilo v cerkev. Pri meni je bilo drugače. Kot otrok sem rada hodila k maši, krščanski prazniki so mi bili nekaj posebnega, zdelo se mi je, da so to pravljice, ki so nekoč obstajale in jih lahko živimo, kolikor hočemo. Kot najstnica edinka sem sanjala o idealu popoldne družinske idile z veliko otroki. Ampak to so bile moje sanje. Ko sem se prebudila, jih ni bilo več. Potem sem morala ostati budna, da ne bi zaspala v svoji zanesenosti. Tako me je tistega nedeljskega popoldneva prešinila prelomna misel, da čudež že obstaja, v enaki meri zame in za Fabijana.

Počutila sem se lahko kot peresce, ko sva raziskovala grajske znamenitosti. Očitno so mi merice železa, ki sem jih dnevno zaužila, dodobra izboljšale tudi fizično stanje. Znala sem se zlivati z vsemi naravnimi lepotami, ki sva si jih ob pešačenju ogledovala, pa naj si bo to na poti ob kapelici do gozdička ali na vrbinski prašni cesti. Znala sva posedati pred najino kletjo in se pogovarjati o vseh lepih spominih, ki sva jih dnevno doživljala, pa tudi na zanimivih terasah, kjer si je Fabijan privoščil kavo, jaz pa mineralno vodo. Čisto zares sem se držala navodil, ki sem si jih sama napisala. Voda, limone, soda bikarbona. Sezonsko sadje v malih količinah. Ostala hrana po trenutnem razpoloženju, tudi kruh ali pire s koprivami. Začutila sem, da je smiselno dvigniti PH vrednost v telesu, saj naj bi rak rasel v zakisanem okolju. Ne vem, od kod sem dobila takšen namig, a veliko prijateljev mi je v tistih dneh pošiljalo sporočila o premagovanju te zahrbtne bolezni, ki jo nikakor nisem vzela za svojo.

Prihajali so izvidi, prišlo je povabilo na operacijo. Nisem se želela poslavljati niti telefonsko niti preko sporočil niti preko spleta. Še vedno pa sem preverjala vse možne rešitve, ki bi mi utrdile zdravstveno stanje, da bi operativni poseg čim bolj prenesla.

Včasih sem tudi nemočna zajokala. Kot pri pogovoru s farmacevtko v lekarni, ko sem jo vprašala, kaj pomeni dvig bazičnosti v telesu na številko devet. Pogledala me je in dejala, da lahko pomeni smrt. Tedaj so mi začele teči po licu solze. Zašepetala sem, da bom glede na napovedi, ker imam raka, upanja pa mi niso dali, tako in tako umrla. Naj bi bilo mogoče takšno stanje v telesu brez posledic držati štirinajst dni, sem še dejala, kajti na tak način se lahko rak izniči. Pogovor me je vseeno umiril, saj so se mi posvetile vse farmacevtke na izmeni. Spet sem postala trdnejša in manj ranljiva v svoji notranjosti, kar mi je dalo upanje, da bom premagala tudi morebitne frustracije do belih halj, če se bodo spet pojavile.

Dan pred odhodom sem si dala v kozmetičnem salonu urediti obrvi in obraz, uredila sem si tudi nohte, snela uhane in prstane ter si pripravila krilo z elastiko in širšo bluzo. Hotela sem biti urejena nevpadljivo, pa vendar tako, da se bom počutila kot ženska, ko se bom po operaciji pogledala v ogledalo. Zamišljala sem si, da bom imela v bolnišnici veliko časa za branje. Ošinila sem knjižne police in v pogled ujela naslov Kruh na vodi. Simbolična mogočnost me je ob tem popestovala in me ogrnila s šalom upanja. V roke sem vzela knjigo in jo položila v torbico. Kot preblisk me je prešinilo, da zagotovo ne bo nikoli več tako, kot je bilo.

Leto 2013 me je zaznamovalo z diagnozo rak. Preživela sem in se s hvaležnostjo zavezala Programu Svit, da postanem njegova ambasadorka ter s svojo zgodbo osveščam neodzivne v preventivni program raka na debelem črevesu in danki. Potrebovala pa sem tudi pisalno terapijo, da sem na tak način prestopila šok, ki sem ga iznenada doživela, ko sem se začela zavedati, da se mi izteka življenje. V minulem letu sem postala ambasadorka portala MojaLeta.si in pričela z objavami zgodb iz knjige Diagnoza, ko zastane dih. A sem se najprej posvetila pisanju knjige, ki sem jo javnosti predstavila minulo jesen. Knjiga Diagnoza, ko zastane dih, ima 13 poglavij. V njej so na poseben način zapisane zgodbe, ki sem jih doživljala v času bitke z rakom. Vsebini sem dodala moj pogled na življenje in moje videnje na mnoge stvari, ki se dogajajo v vsakdanu, tako sem vsakemu poglavju dodala t. i. nasvete in sporočila. V knjigi so zapisi mojih najbližjih, ko so spregovorili o tem, kaj so doživljali, ko so izvedeli, da imam raka, mojih prijateljic, objavljenih pa je tudi nekaj zgodb oseb, ki so se prav tako srečale z diagnozo rak. Knjiga je barvna in kot rdeča nit so v njej razpete fotografije mavric, ki so jih posneli različni fotografi.
Morda te zanima tudi:

Imate takšno zaščitno masko? Nikar je ne uporabite, svarijo ...

Pojavile so se obrazne maske, ki so lahko na prodaj tud...

Kaj se zgodi, če uživamo kurkumo in oljčno olje?

Ste vedeli, da je kurkuma super živilo, ki krepi celo t...

Ponovno ukrepi: Obvezne so maske, pa še kaj drugega

Zaradi ponovnega vse večjega števila okuženih z novim k...

Piki žuželk: Kako si lahko pomagamo sami?

Daljši dnevi v letu so tu, počitnice se bližajo in sonc...

Misel za 19. september

Portal MojaLeta.si vam vsako jutro podarja pozitivno mi...

FOTO: Najlepše ideje za jesensko dekoracijo doma

Zagotovo imate tudi vi radi urejeno in moderno stanovan...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Milan Pavliha

Milan Pavliha
psiholog, pedagog


"Upokojitev je lahko tudi začetek nove kariere."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.