Vznesena je izdelovala voščilnice (in ga prisilila, da ji je pomagal), sestavljala kompliciran jedilnik za božično večerjo (on pa je brskal za recepti v kuharicah, ker se ni znašel na spletu), zbirala najugodnejše ponudbe prodajaln (on pa izrezoval iz reklamnih snopičev najboljše ponudbe) in tako sta se (kot vsako leto) ves december prerekala zaradi praznikov.
Recesija je, ženska, ti pa brezglavo trošiš, jo je ošteval.
Božič je najlepši praznik v letu in ne bom se mu odrekla, je vztrajala. Vajena je bila njegovega godrnjanja, ki ga je prenašala že štirideset let.
December je zasijal v milijonih lučk tudi v njunem majhnem kraju. Ko sta se pod večer sprehajala po bleščavem mestnem parku in opazovala otročaje, ki so se podili med pravljičnimi hišicami, se zaletavali v Sneguljčico, Pepelko, palčke in zmaje, ji je nič kolikokrat vrgel pod nos: »Kaj je tu božičnega? Nakupovanje, darila, razmetavanje s hrano in veliko hrupa – smisel in duh praznika sta že zdavnaj odplula v višave …«
Takrat se je stisnila k njemu in veselo rekla: »Všeč mi je, kako veseli so vsi okoli naju, vsi kaj pričakujejo, uživajo v druženju … še ti pozabi na tegobe, varčevanje in politiko.«
»To bi lahko tudi brez božiča!« je sklenil svoje jamranje.
Predpraznični stres jo je čisto spremenil. Postala je zoprno vztrajna, ko mu je obešala naloge, ki jih je sovražil in preziral bolj kot karkoli med letom. Treba je bilo temeljito zdrgniti posodo iz nerjavečega jekla, oprati vse lestence po stanovanju, zamenjati zavese na oknih, prinesti iz gozda svežih smrekovih vejic in splesti iz njih adventne venčke – za vsak prostor enega … A ni se preveč repenčil, ker se je zavedal, da bi ga tako ali drugače pripravila, da vse to opravi – in še pravočasno. Vsako leto je bilo tako.
Ko sta imela že skoraj vse 'pod kapo', je prišlo elektronsko sporočilo od otrok: »Letos ne bomo prišli na božično večerjo. Uživajta sama ob svečah in čarobni glasbi. Darilo pošljemo po pošti. Velik poljub!«
Skoraj bi jo kap!
»Nemogoče, tega mi ne morejo storiti,« je zahlipala.
»Končno, čas je bil, da prerežemo popkovino,« se je skušal pošaliti, čeprav je bil med branjem sporočila tudi sam čudno prizadet. Leta in leta so preživljali božični večer skupaj. Fanta sta živela v Murski Soboti, le dvajset minut vožnje od domačega kraja. Vsak december so praznovali skupaj kot srečna družina, kar so v resnici bili. Sinova, snahi in pet vnukov. Enajst ljubečih duš – po vsaki božični večerji pa so se razšli napol sprti bodisi zaradi nemogočega vedenja otrok (ki jih je imel za totalno nevzgojene) ali zaradi prerekanj okrog dediščine, ki bi jo sinova najraje dobila v roke kar takoj, najraje že včeraj. Do silvestrovega se je prepir zaradi praznične evforije običajno polegel, a grenak priokus je ostal. No, letos vse to odpade, je olajšan pomislil.
»Kaj pa vsa ta hrana v hladilniku?« je zastokala.
»Zbaši jo v zamrzovalnik in potem bova imela do prvega maja mir. Veš, koliko bova prihranila!?«
Bila je neutolažljiva. Toliko truda za nič! Pa je že vsem 'kavnim' kolegicam povedala, kaj bo na božični mizi, kakšna darila ima skrita za najdražje v Božičkovi vreči … Nekaj dni se ji je zaradi ogorčenja in žalosti posmehoval, potem ga je pa minilo. Dva dni pred božičem je sklenil: »Lepo si bova pogrnila mizo s tistim rdečim, z zlatimi nitmi izvezenim prtom, spekel nama bom puranje prsi z gobovo omako, ti pa prekmursko gibanico …«
»Ne morem speči gibanice za dve osebi!« je jezljivo zagodrnjala. »To se pripravlja na veliko.«
»Pa naj bo na veliko! Bova razdelila sosedom, predvsem tistim, s katerimi si sprta,« je skušal biti pomirljiv, a je le stopnjeval njeno že tako krepko navito slabo voljo.
»JAZ sem sprta? Si pozabil, da si vzrok vseh prepirov ti? Zaradi tvojih butastih pripomb so vsi jezni na naju.«
»A ja? Spet jaz? Moje pripombe so vselej umestne: odmetavajo čike na stopnicah, pustijo pasje iztrebke na zelenici, ne ločujejo odpadkov in …«
»Vsaj za božič daj mir s tem!« ga je utišala in do večera ni spregovorila. Najbrž bi se mulila več dni, da ni naslednji dan našla v poštnem predalu pošiljke, naslovljene na oba. Rdeča pisemska ovojnica je vsebovala kičasto božično voščilnico s podpisi vseh Soboških in dve vstopnici za kinopredstavo na božični večer - v Murski Soboti seveda.
»Kaj naj bi pa to pomenilo?« se je čudil in predeval vstopnici iz roke v roko.
»To sta si izmislili najini pametni snahi, stavim glavo,« se je čudila še ona.
»Da bi šel človek na božični večer v kino? Česa takega pa še ne!«
Zaničljivo je prhnila: »Jaz že ne grem, na božični večer pa še sploh ne!«
Vstopnici je odložil na polico v dnevni sobi. Nista se pogovarjala več o tem. Spravila se je peč gibanico, čeprav ji ni bilo do tega, iz navade pač, on je pa ves popoldan reševal križanke. A mu ni dalo miru.
»Nič ne piše, za katero predstavo sta vstopnici?»
»Piše, da bo predstava ob 22. uri v zeleni dvorani,« ga je poučila. »Poglej na spletno stran in boš hitro ugotovil tudi naslov filma.«
Njeno pripombo bi si lahko zataknil za uho – ni imel pojma, kako bi si z računalnikom lahko pomagal. Edino, kar mu je na računalniku dobro šlo, je bilo elektronsko kartanje s fiktivnim nasprotnikom. Nikoli ni čutil potrebe, da bi se naučil še kaj več in tudi to je bil pogost vzrok, da se mu je posmehovala.
»Boš ti pogledala? Daj no, res me zanima, kaj takega predvajajo, da so nama podarili vstopnici.«