Dan se je šele prebujal, ko je že bil Andrej v svojem kotičku na majhni polici, prav dovolj veliki, da ga ni bilo opaziti z nobene strani, on pa je imel lep pregled z vrha skale, ki je bila vpeta v strmino.
V ta svoj kotiček je prihajal po stezi, ki jo je napravila divjačina. Steza, kjer je hodila srnjad na pašo, je vodila tik nad pečino skozi gosto grmovje in nato dalje v hrib. Gozdna jasa je bila skrita očem in le tisti strastni lovci, ki so hodili po svoj krvni davek, so vedeli, s katere strani se morajo prikrasti po svoj plen. Seveda so vedeli, da je to Andrejeva opazovalnica, od tu je lahko napravil zelo dobre posnetke. On ni ubijal. Streljal je in tudi dobro zadel s kamero in s fotografskim aparatom.
Ko je prišel prvič na ta prostor steze še ni poznal.
Bilo je nekega popoldneva, preplezal je na vrh kar po poči, ki jo je ustvaril čas. Nato pa se je vračal po stezi, ki jo je odkril nazaj grede.
Razgled je bil lep. Videl je po dolini, kamor si je reka utrla pot, ki je tu delala le manjše vijuge, toda tam na koncu, se je zdelo, da se je dolina zaprla. Hribi so bili zraščeni v eno. Tujec ne bi vedel, da reka zavije najprej v levo in nato okrog hriba dalje pravi soteski.
V mislih je velikokrat spremljal reko, poznal je vsako brzico in vse tolmune vse do zlitja v eno.
Videl je kmetije, ki so zrasle pod vrhovi. Vse je poznal.
Na drugo stran pa je videl do predmestja. Mesto pa, ki si je davno nekoč za svoj začetek našlo prostor tu v tej kotlini in je skozi stoletja dolgo raslo, ljudje so prihajali od vsepovsod, tovarne so jim dajale kruh, mesto je bilo skrito za hribom, ki se je dvigal na levi strani.. Na tem hribu je kot stražnik stala cerkvica, ki je bila na isti višini, kot sam tu na pečini.
Z daljnogledom si jo je pričaral čisto blizu.
Sedaj je bilo okrog cerkvice še vse tiho, toda kmalu po sončnem vzhodu so ji že delali družbo upokojenci, ki so takoj zjutraj tvegali polurni napor, da so prisopihali gor iz mesta, se tam srečevali, si izmenjali dobro jutro, prepričali so se, da so še vsi živi, se potem razgledovali po mestnih hišah, pravzaprav po strehah le teh, vedeli povedati kaj vse se dogaja za zidovi nekaterih domov, se spominjali katera je bila s katerim in se potolaženi vračali v svoj začetek.
Na drugi strani predmestja pa je stal visok dimnik, s svojega prostora ga sicer ni videl, čutil pa je njegovo strupeno sapo, ki so jo oddajale tovarne v kotlini.
Spet je šel na lov s kamero.
Zgodaj zjutraj se je odpravil v gozd prav zato, saj je poznal skrite kotičke, kamor je hodila divjad na pašo pa tudi ptice zjutraj niso bile tako plašljive, nič jih še ni razburilo. Motivov je bilo, da je lahko izbiral.
Vedel je, da bo poplačan dan. Bil je eden tistih, ki je rad dolgo spal. Toda ko se je odločil za svoj sprehod v gozd, je z lahkoto hodil v hrib, da bi bil čim prej na svojem prostoru, da bo užival sončni vzhod. Ptice so se oglašale iz vsakega grma, prav njega so pozdravljale. Tam višje je preplašil zajca, ki pa je bežal le nekaj skokov, prav pustil se mu je, da ga je ujel. Šele šum kamere ga je prestrašil, da se je skril za grmovje.
Prišel je do jase, tam so se že pasle srne. Prišel je s prave smeri, živali ga niso zavohale in uspel mu je lov, ki bi se ga lahko razveseli vsak lovec. Srne so postale nemirne, sluh jih ni izdal pa vseeno niso ušle, spet se je lahko čudil in veselil, že si je domišljal, da ga srne poznajo, da so že spoznale, da se jim ni treba bati, on pa je vseeno napravil velik krog, da jih je obšel.
Ko je prišel višje v breg in potem na skalo, so se živali vračale na jaso, umaknile so se le za nekaj korakov, z daljnogledom jih je še dolgo opazoval.
Tam čez reko je sonce že osvetlilo vrh. Hrib se je tam dobesedno prelomil na drugo stran v strmo grapo in tik pod vrhom je stala kmetija, ki je prav po tem prelomu dobila ime. Lepo jo je videl, stala je na ravnici, ki je bila prav zato ustvarjena.
Vse je poznal. Še najmlajšega, ki je bil le nekaj mesecev vzrok, da je mlajša hčerka morala ostati doma. V mestu, kjer je bila zaposlena v trgovini, so jo pogrešali. Vedno je pokazala le svoj vedri obraz, njene dobra volja je privabljala kupce, saj je znala spregovoriti tudi z ljudmi, ki so bili prav pregovorno slabe volje..
Vedel je, sedaj bo šel gospodar v hlev, ki je bil v stran od hiše postavljen, kot je bil običaj pri drugih kmetijah.
Povedali so mu, da so nekoč, davno tega, pogoreli. In ker je bil hlev tik ob hiši je pogorelo vse, še živino so le s težavo rešili.
Ko je bil gospodar že v hlevu, se je iz hiše prikazal njegov zet, sedaj poleti se je v dolino vozil z motorjem. Kmetija je bila premalo, da bi vse preživela, stari pa je bil še dovolj močan, da je to krpico obdeloval sam. Pa ni bil sam, vsi so poprijeli za delo, le malo prostih dni so poznali ta mladi.
Tudi dolina se je prebujala.
Na cesti je bilo vedno več vozil, vse je hitelo v mesto, tudi prvi avtobus, ki je vozil le delavce v tovarne, je že vozil v predmestje.
Približal si je veliko in v rdeče pobarvano stanovanjsko hišo tik ob cesti. Ker do mesta ni bilo daleč, obetal pa se je lep sončen dan, so se peljali s kolesi, da bi ušli gneči v avtobusu.
Nižje doli je stala ob potoku visoka hiša, prizidali so ji zgornji del, kljub svarilom, da ne bo zdržala malo večjega potresa.
Tudi tu so se prebujali, ni pa bilo potrebe, da bi bolj zgodaj odhajali od doma, poleg tega pa so bile tako že šolske počitnice in je bilo tudi učiteljem dovoljeno, da so izkoristili ta čas.
Svojega doma Andrej s te pečine ni videl. Bil je skrit na tej stani reke, gozd je zarasel strmi breg vse do hiše, saj je bil hrib z izjemo nekaj gozdnih jas ves zaraščen.
Na jasi so bile še vedno srne, niso se vznemirjale, kar nekajkrat jih je posnel.
Spet je raziskoval nasprotni hrib, tudi tam je videl med grmovjem divjad, imel je dober daljnogled, videl je premike med grmovjem, ni pa si mogel pomagati s kamero, vedel je, da bi dobil na posnetku le gozd, drevje in grmovje in morda bi se videle nejasne lise, za te pa bi le on vedel kaj pomenijo.
Obrnil se je v desno. V njegovi višini je bila tik pod grebenom lepa jasa. Lastnik si je tam postavil čebelnjak in sedaj bi že moral biti tam. Iskal ga je z daljnogledom in res, prihajal je po stezi, prepoznal ga je, šel je do čebelnjaka in verjetno opazoval pridne delavke, ki so že poplesavale tam okrog, preden so se dvignile in odletele na biro.
Bil je Rupetov Tomaž, doma pa je bil iz vasi, ki je bila nižje ob reki.
V vas se je Tomaž priselil iz mesta. Tončka, njegova žena je dobila od svojih lep kos vrta, tam sta si postavila dom. Vsi, ki so jima bili v sorodu, so jima pomagali.
Naravnal je daljnogled. Videl je premikanje, a ni mogel ugotoviti, kaj bi to bilo. Bilo je predaleč, vejevje in grmovje so mu ovirali pogled.
Drsel je po grebenu gor in spet in spet. Zagledal je postavo, in ko je izostril pogled, je ugotovil, da se tam vzpenja ženska postava. Ko pa je obrnila obraz proti Andreju, jo je tudi spoznal.