Od teh poznopoletnih dni ob morju je pričakoval veliko. Želel si je, da bi se znova zbližala, da bi bilo med njima kot nekoč …
Pogledal je proti srebrni morski gladini, kjer je z velikimi zamahi merila razdaljo med obalo in z belimi plastičnimi kroglami, nanizanimi na vrv, označeno območje kopališča pod kampom. V tej jutranji uri – bilo je šele pol sedmih – je bila edina kopalka v zalivčku. V mislih je stavil za vrček piva, da si ne bo drznila plavati do meje kopališča. Bila je zajec, vedno na preži pred morskimi psi, ki so jo strašili že leta in leta, čeprav se ve, da v Jadran zaidejo le po pomoti. Ne bo si drznila, je dejal polglasno in jo spremljal z napetim pogledom. Seveda je dobil stavo. Nekje na polovici poti se je sunkovito obrnila in z vso močjo zaplavala nazaj proti obali. Zajec, se mu je zasmejalo. Z največjim užitkom se je navduševal nad njeno predvidljivostjo. Tako jo je imel »preštudirano« kot zemljevid domačega kraja. Verjel je, da presenečenja sploh niso več možna.
Ko je prihitela do počitniške prikolice, se je delal, kot da ni videl ničesar.
Nalil ji je kavo, ponudil še suho pecivo in nekaj breskev, ki sta jih prinesla s sabo iz domačega sadovnjaka.
Pogovor je tekel le o tem, kaj bo ta dan za kosilo.
»Imam zamisel, nekaj malce smešnega,« je dejala veselo, prav razigrano.
»Sama ušesa so me,« ji je vrnil s kančkom humorja v glasu. Za hec je bil vedno. Iz predprostora je prinesla revijo s križankami in pojasnila: »Da ti ne bo dolgčas, sem vzela s sabo zbirko križank. Doma se mi je med listanjem porodila misel, da lahko tekmujeva v reševanju križank.« Revijo mu je položila v roke in dodala: »Križanke so na temo 'poletne solate' in lahko se pomeriva še v pripravi solat. Mislim, da jih je 75, pri vsaki je seveda tudi recept za pripravo.«
»Ne mi težiti s takimi šolskimi štosi. Zdaj si upokojenka, si pozabila?«
»Ne bodi tak! Zabavajva se, saj sva na dopustu, ne?«
»Upokojenci smo na počitnikovanju, ne na dopustu …«
»Saj je vseeno.«
Zavil je z očmi, kot da se mora predati pred nadležnim nasprotnikom.
»In v čem je vic – kako bi tekmovala?«
»Vsak dan je eden glavni. Rešiti mora križanko in pripraviti solato po navodilih. Če eno ali drugo ne uspe, mora odriniti od svojih počitniških evrčkov recimo 5 evrov v lonček, ki ga bom nastavila. Na koncu bova zbran denar porabila za imenitno ribjo večerjo, Kaj praviš?«
»Neumnost. Saj se ne splača truditi, če bova sadove na koncu enakomerno delila. To potem ni tekmovanje, ne?«
»Ah, saj gre le za to, da razgibava morski vsakdanjik … ne za dobičkarstvo.«
Gledal jo je, premišljal, potem pa zmignil z rameni.
»Boš ti prva?»
»Bom. Solata mora biti nared do poldneva, križanka pa rešena do 18. ure popoldan. OK?«
Zdelo se mu je otročje in za lase privlečeno, a ker ni bilo na obzorju razen kopanja, branja, poležavanja in kartanja kakšne druge 'zadolžitve', je sprejel igro.
Pripravila je zeleno solato z naslovnice iz revije. Nič posebnega, doma sta jo pogosto jedla. Tudi brez navodila bi jo znal spraviti skupaj. Pripravila je tudi pečenko, kakor je bilo navedeno na koncu recepta. Križanka je bila smešno lahka, tako da mu je nalogo v celoti predložila že pri kosilu. Preveril je navodilo in pripomnil: »Česen na solati ni strt, ampak nasekljan. Napaka. Pet evrov prosim!«
Debelo, nejeverno se je zastrmela vanj in se uprla: «Ne bodi dlakocepec. Česen je česen!«
»Navodilo je navodilo. Ti si si izmislila pravila. Denarce prosim.«
S stisnjenimi zobmi mu je izročila pet evrov in se potem še debeli dve uri mrgodila, molčala in kuhala mulo.
V roke je vzela knjigo, on pa Delo od prejšnjega dne.
Misli so ji begale kot zmedene kokoši, ni se mogla skoncentrirati na vrstice v knjigi. Zdelo se ji je krivično, da je tak zadrtež. Njej se je zdela 'solatna ideja' super in hotela je biti izvirna, pa da se malo zabavata poleg kopanja, sončenja in lenarjenja. Že doma jo je mučila misel,da bi bilo treba nekaj storiti v zvezi z njuno tako silno pusto, prazno zvezo, ki ni bila več podobna ničemur. Tole s solatami bi bil lahko prvi korak, prva stopnička v približevanju. On pa tako! No počakaj, si je rekla, pri tvoji solati bom še bolj pikolovska, kot si bil ti …
Zjutraj naslednjega dne ga je videla vneto listati po reviji s križankami. Pogodrnjal je: »Solata, ki sledi, nima navodila. Kako naj se je lotim?«
»Seveda ga ima … če prelistaš revijo do konca, boš našel pod enako sliko, kot je na 4. strani revije, še navodilo za pripravo solate. Potrudi se malo, fant.«
Seveda je našel, kar je potreboval, a šele na strani 74.
»Sadna solata. Lahko izberem katero drugo?«
»Ne, lepo po vrsti bova delala, da ne bo še dodatnih nesporazumov …«
»Se ti ne zdi, da pretiravaš? Solata je solata.«
»Tudi sadna solata je solata,« se je zarežala in vsa sijala od nagajivosti. »Kar pripravi jo.«
Kasneje ga je videla z vrečko v roki kreniti proti trgovini. Čutila je, da se je v njem prebudila tekmovalnost in da bo dal vse od sebe.
Ležala je, se nastavljala soncu in sanjarila o vsem mogočem, ko jo je poklical jest. Bilo je točno opoldne, kar je nakazal tudi cerkveni zvon s svojim vztrajnim večminutnim zvonjenjem, ki je odmevalo med bori v avtokampu in po vsem zalivčku.
Za kosilo je bila samo sadna solata, opisana v reviji na strani 74.
»Samo to?« se je kisala.«Kakšen kos mesa bi se verjetno tudi prilegel.«
»Navodila ne omenjajo nobenega mesa, torej samo sadna solata.«
Postregel jo je v okrušenih keramičnih skodelicah. Drugih pač ni bilo. Celo stepeno sladko smetano mu je uspelo nabaviti. Dobroto je lepo dekoriral z listki sveže mete, ki sta jo prinesla v hladilni torbi od doma. Slastno. Že na pogled zelo dobro in res je bilo dobro. Banana, jabolka, pomaranča, ananas, med, limonin sok …
»Kaj pa mango? V navodilih je naveden še mango,« se je zapičila.
»Kje pa naj bi v tem zakotju nabavil mango, a?«
»Ne vem, a če sva dosledna … pet evrov, prosim!«