Bolj se nagibam k misli, da vsak od nas živi neko prav posebno življenje, ki je lahko, če mu prisluhnemo, neponovljivo, neverjetno in neprimerljivo z drugimi. Pripovedi mi že vrsto let jemljejo dih in vzbujajo zdravo, pristno radovednost. Zelo mi je žal za časi, ko še ni bilo televizije, pa so se ljudje več družili, se pogovarjali, si pripovedovali zgodbe. Mladi, ki so bili zmeraj kje v bližini, so si mimogrede nabirali izkušnje in se učili. Danes, žal, ni več tako. Moderni časi so z vsemi skušnjavami, ki so nas zastrupile in zasvojile, iz nas naredili samotarje, ljudomrznike. Zgodi se celo to, da mi vedno pogosteje priznavajo, da po ves teden in več ne spregovorijo besede.
Danes vam bom predstavila Simono. Zlahka si predstavljam, kako bi bilo lahko živahno za njeno mizo, če bi nas bilo tam več, ki bi pokramljali o starih časih.
Najprej sva se vrnili v otroška leta, ki so dodobra zaznamovali njeno življenje.
''Prehitro se je začela vojna, ki je postavila na glavo marsikatero željo, katera je tlela v mojem srcu. Oče je bil delavec, 'cimperman'. Doma smo imeli majhno kmetijo, osem otrok nas je bilo. Mama je živela za gospodinjstvo, pa za otroke je skrbela. Oče je bil dobrega srca. Žal je mama zelo zgodaj umrla. Zlil se ji je žolč, pa ni bilo nobenega zdravnika, da bi ji pomagal. Pri delu smo pomagali tudi otroci. Njive smo imeli kar daleč stran od hiše, zdi se mi, da smo bili nenehno na poti med domom in njimi. Mama je najmlajšega nesla v košu, na rami, dva pa je držala za roke. Z mlajšo sestro sva začeli hoditi skupaj v šolo, čeprav sva bili različne starosti. Trije so bili takrat že poročeni. Starejša sestra je bila tajnica na občini. Prej, preden sva šli v šolo, je naju ta že naučila branja in pisanja. Imeli smo zelo dobro tovarišico. Bila je presenečena, ker sva se ji zdeli tako nadarjeni. Zmeraj naju je pohvalila. Če kdo ni česa znal, me je prosila, naj malo razložim. Nekoč pa se je zgodilo nekaj groznega, kar je za vrsto let zaznamovalo moje življenje. Sošolka, ki je sedela za menoj, nenadoma dvigne roke in na ves glas zavpije, da imam uši. Učiteljica je vse izpustila iz rok in pritekla bližje. V roki je držala svinčnik, z njim mi je odmaknila lase in hitro prikimala, češ, da imam v lasišču res pravo katastrofo. Poslala me je domov in mi naročila, naj mi mama umije lase s petrolejem. Mama me je res razkužila in umila, obe sva upali, da sva podušili vse nadležne in zoprne uši, ki so bile takrat pogost gost v marsikaterem lasišču. Vesela, da je nadležno umivanje za menoj, se naslednji dan ponovno odpravim v šolo. Tovarišice še ni bilo v razredu, sošolci pa so me že na pragu pozdravili z zmerljivko 'ušivka je prišla'. Ne morem povedati, kako me je prizadelo in ranilo! Ne morem! Kamorkoli sem stopila, povsod so kričali za menoj. Po pouku so se dogovorili, da me bodo, kot ušivko, pretepli. V solzah sem jih spraševala, kaj sem jim naredila, oni pa niso in niso nehali ponavljati, da sem ušivka in da bom to tudi ostala. Očitali so mi, da so se tudi ostali od mene nalezli. Tekli so za menoj in še na cesti kričali ušivka, ušikva. Do doma sem hodila pol ure, sledili so mi in njihove zmerljivke so mi ves čas odmevale v ušesih. Nekoč so se trije fantje odločili, da me pretepejo. Ko so me obkolili, sem jim zagrozila, da bom povedala učiteljici. Nič ni pomagalo. Domov sem prišla vsa črna in obtolčena. Mama me je videla in me zaskrbljeno vprašala, kaj se mi je zgodilo. Gledala sem v tla in molčala. Naslednji dan se vseeno opogumim in povem tovarišici. Vsi, ki so se spravili name, so tajili. Ker nihče ni hotel povedati po pravici, je za kazen ves razred zaprla po pouku. Zagrozila je tudi, da bodo vsi, če se kaj podobnega ponovi, klečali na koruzi in polenih. Potem so bili sošolci kaznovani še doma. Eden od staršev se je zaradi kaznovanja razjezil na učiteljico, prihrumel je v šolo in zahteval resnico. Ta je nekaj časa kolebala, potem pa je le prišla z besedo na dan. Prišla je tudi moja mama in učiteljica ji je povedala resnico. Še enkrat so mi lasišče namazali s petrolejem, vse me je peklo, bilo je res grozno.''
Minilo je leto, Simona je bila še zmeraj ušivka. Bolelo jo je srce, trpela je in se zaprla vase. V šoli je začela popuščati.
Razmišljala je, kaj naj stori, da se bo izognila sošolcem, ki se iz nje norčujejo. Zdelo se ji je, da se bo vse rešilo, če zaostane. Nič več se ni učila, dobivala je slabe ocene. Učiteljico je skrbelo, nenehno jo je spraševala, kaj se dogaja. A Simona je trmasto stiskala ustnice. Če je že morala, se je izgovorila, da mora doma veliko delati in se nima časa učiti. Tudi mamo je skrbelo. A nikomur ni padlo na pamet, da bi malo bolj natančno pokukal v njeno srce. Nazadnje se je res zgodilo tisto, kar si je želela. Ponavljala je razred.
Zdelo se ji je, da se bo vse rešilo, da novi sošolci ne bodo vedeli, da je imela uši.
Žal je delala račun brez krčmarja. Ko je stopila med nove sošolce in hotela sesti v prvo klop, jo je sošolka napodila stran z besedami, naj izgine, da se ne bo od nje nalezla uši. Slišali so jo drugi in zgodba se je ponovila.
Ušivka, ušivka, ušivka, je odmevalo v njeni glavi. Učitelj se je postavil na njeno stran in zagrozil učencem. Otroci so res odnehali. Maščevanje je še zmeraj tlelo v njih, zato so ji pričeli zunaj šole metati kamenje. Želela se jim je umakniti, a jo je kakšen od kamnov zmeraj zadel ...
Na kolenih je prosila očeta, naj ji kupi kolo. Upala je, da bo z njim hitrejša in bo prej prišla domov, na varno. Vsa vesela se je odpeljala v šolo. No, pa nam je ušla, so se jezili sošolci.
Učitelj se je čudil nad njenim znanjem, ni mu šlo v račun, zakaj je tako pridno dekletce ponavljalo razred. Po končanem četrtek razredu jo je predlagal za nižjo gimnazijo.
Simona je vsa vesela povedala veselo novico doma. Mama je bila navdušena, oče pa ni dovolil. Podrl se je njen svet.
''Spet sem potrebovala čas, da sem se ponovno postavila na noge. Ko sem že mislila, da v mojem otroškem življenju ponovno sije sonce, se je spet zgodilo, da so prihrumeli črni oblaki. Starejši sestri in brat so že bili zaposleni, vsi so imeli dobre službe, saj so se lahko učili in so tudi zato marsikaj dosegli. Sestra, od mene je bila pet let starejša, pa je postajala hujša kot sam vrag. Ko sva bili sami doma, se je spravila name in me maltretirala. Začela je delati v tovarni, doma pa se ni hotela pritakniti nobenega dela. Očitala mi je, da me imata starša raje kot njo. Zlasti jo je motilo, da je imel oče mene res malo rajši. Vedno bolj sem se je bala. Če se je le dalo, sem se pred njo skrila. Za menoj je metala polena ali kaj drugega, kar je pač imela pri roki. Spraševala sem jo, kaj sem ji naredila hudega, a me ni slišala. Včasih sem se že nameravala zaupati staršem, pa sem se bala. Njene grožnje so bile močnejše. Veliko sem delala na kmetiji, v službo sem šla šele pri petindvajsetih letih. Sestra se je raje zabavala s prijatelji, zato je bil oče še bolj jezen nanjo.
Mama me je še pred smrtjo naučila delat butarice, molsti, žeti. Znala sem zamesiti kruh, kot da bi čutila, da se bo nekaj hudega zgodilo.''