Resnična izpoved: »Rak ni smrtna obsodba!«

Šest let je minilo od trenutka, ko se je danes 51- letni Ljubljančanki spremenilo življenje. Na dojki je opazila spremembo in tisti trenutek je postal začetek njenega boja z rakom. Preberite njeno resnično izpoved.
Mateja in njen mož rada potujeta. Letos sta obiskala tudi Egipt. (foto: osebni arhiv)
Mateja in njen mož rada potujeta. Letos sta obiskala tudi Egipt. (foto: osebni arhiv)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila

Mateja, ki že vse življenje živi v Ljubljani, je bila več kot trideset let prodajalka, pred kratkim pa se je odločila, da bo raje ostala kar doma.
»Ko so me po bolezni upokojili za polovični delovni čas, sem še nekaj časa vztrajala, dokler ni moje prekarno delo postalo tako zelo stresno in slabo plačano, da sem raje ostala doma. Zdaj delam samo še občasno in končno res uživam. Ker imam čas za vse moje hobije in zanimanja,« nam je pojasnila.

Rak dojke?
Njeno življenje se je zasukalo v drugačno smer, kot si je predstavljala, pred šestimi leti, ko je na dojki opazila spremembo.
»Neko novembrsko soboto zvečer sem si po tuširanju odkrila spremembe na koži dojke. In to čisto slučajno, ko sem si med brisanjem popravila lase, sem v ogledalu, pri dvignjeni roki opazila, da mi na dveh mestih na dojki povleče kožo navznoter. Podobno kot pri celulitu na stegnih. Če sem roko spustila, ta sprememba ni bila več vidna. Ravno kakšen teden prej, sem v nekem članku prebrala, da so lahko spremembe in vdolbine na koži eden od znakov za raka dojk,« je povedala in pojasnila, da si je leta redno pregledovala dojke in nikoli ni ničesar zatipala in tudi tistega večera ni zatipala ničesar.
»Le sprememba na koži je nakazovala, da je nekaj drugače, še sploh, ker na drugi dojki te spremembe ni bilo. Takoj sem spremembo pokazala možu, ki pa me je čisto po moško potolažil, da to pa že gotovo ni nič takega. Jaz pa sem kar nekako zaslutila, da bi bilo najbolje iti k zdravniku. Na mamografiji do tedaj še nisem bila, ker nisem bila zadosti stara za preventivni pregled, težav pa do takrat tudi nisem imela.«

Sprememba ji ni dala več miru, celo nedeljo se je opazovala in postajala čedalje bolj vznemirjena in prestrašena. Takoj v ponedeljek je klicala zdravnico, ki pa jo je lahko sprejela šele v četrtek.
»Z nestrpnostjo sem čakala kdaj bom na vrsti! Zdravnica me je pregledala in z resnim obrazom začela pisati napotnico. Takrat sem se dokončno zavedala, da očitno ni vse v redu. S strahom sem jo vprašala, kaj meni in mi je brez ovinkarjenj povedala, da je sprememba lahko rakasta in da moram takoj na Onkološki inštitut,« se spominja Mateja.

Mateja in njen mož pred boleznijo leta 2012 v Sarajevu. (foto: osebni arhiv)

Bil je 14. november 2013
»Ne vem kako sem takrat prišla do avtobusne postaje in do inštituta, vem samo, da sem celo pot jokala kot dež. In to jaz, ki sploh ne jokam,« se tistega dne spominja.

Na Onkološkem inštitutu so jo sprejeli in takoj poslali v triažno ambulanto. Kot kupček nesreče je prestrašeno sedela tam, med množico bolnikov, in čakala kaj bo. Prijazna zdravnica, ki jo je sprejela, jo je temeljito pregledala, vendar ni našla ničesar. Poslala jo je na mamografijo in v laboratorij in ji rekla, da jo bo poklicala čim kaj izve.

Diagnoza rak
»Čez najdaljših deset dni v življenju, sem prejela njen klic in izvedela, da so na mamografiji odkrili tumor v dojki, ki ima značilne "nogice" in je skoraj gotovo rakast. Obnemela sem, čeprav sem sama v sebi kar nekako slutila da bo tako. Zdravnica pa mi je razlagala in me tolažila, da bo še vse v redu. Čez dva dni sem dobila vabilo na biopsijo, ki je potrdila diagnozo. Tam sem tudi sama videla, kako je videti moj tumor, ki je bil velik 1,7cm,« pripoveduje.

Naročili so jo na operacijo, 19.decembra, in na pogovor h kirurgu. Kot pravi, je bil tudi kirurg zelo prijazen in optimističen. Odgovarjal je na vsa njena vprašanja in jo tolažil, da je pri njeni vrsti hormonsko odvisnega raka, še sploh, ker je bil pravočasno odkrit, zdravljenje zelo uspešno in petletno preživetje večje od 80%.

»Začelo se je tritedensko čakanje na operacijo, med katerim sem doživljala cel kaleidoskop čustev in občutkov. Od panike, do poguma, ko sem se spomnila, da mi je kot mladi punci neka ciganka prerokovala dolgo življenje. Moram pa priznati, da niti enkrat nisem pomislila, da bi lahko umrla. To enostavno ni bila opcija. Jaz se bom pozdravila in pika.«

November 2013 - sprememba na dojki (foto: osebni arhiv)

Smeh na Onkološkem inštitutu
V spominu ji je ostal tudi glasen smeh, za katerega je bila sokriva tudi sama, pravi.
»Ko sem bila dan pred operacijo sprejeta na Onkološki inštitut sem si oddahnila, saj sem bila prepričana, da sedaj bo pa vse v redu. Mene in še dve moji sotrpinki so poslali v klet na vbrizganje radioaktivnih izotopov v tumor, da bi pred operacijo videli, kako je z bezgavkami. Med čakanjem smo se pričele pogovarjati, se šaliti in na koncu smo se tako glasno smejale pred vrati, da je zdravnik prišel pogledat, kaj se dogaja. Rekel je, da kaj takega pa še ni doživel, da bi se pacienti na onkologiji takole na glas smejali

Operacija je bila uspešna
Ker je imela pozitivno prvo bezgavko, je pomenilo, da ji bodo pri operaciji odstranili vse bezgavke. Operacija je uspela, trije dnevi v bolnišnici pa so tudi hitro minili. Bližali so se božični prazniki, ki so bili tisto leto še posebej lepi, pa čeprav je imela iz rane napeljano drenažo, ki je bila zelo boleča.

»Mož in sin sta me razvajala in mi kuhala same dobrote, sestra in mama pa sta napekli pecivo, ki ga jaz tisto leto nisem mogla. Družili smo se, kot vsa leta prej in jaz sem kar pozabila, da mi kaj manjka,« se spominja.
Med prazniki je imela tudi kontrolni pregled, na katerem ni bilo posebnosti. Kirurg je še rekel, da se bosta več pogovorila, ko dobi mnenje konzilija, da pa bo preventivno obsevanje imela v vsakem primeru.

Obisk homeopata
Med čakanjem na nadaljevanje zdravljenja je Mateja razmišljala tudi, kaj bi sama še lahko storila za svoje boljše počutje. Takrat ji je prijateljica predlagala obisk homeopata.
»Pred tem še nikoli nisem bila pri njem. Strinjala sem se, da škoditi ne more. Všeč mi je bilo, da je bil homeopat po izobrazbi zdravnik in da mi je takoj povedal, da on raka ne more zdraviti, lahko pa mi nudi podporno terapijo. Predpisal mi je dve vrsti kapljic in me čisto pomiril s pogovorom. Po nekaj dneh jemanja kapljic sem opazila, da imam boljši apetit kot prej, da sem vseskozi dobrovoljna in zelo pozitivno naravnana. Zdaj, ko gledam nazaj se mi zdi, da mi je homeopatija pomagala predvsem pri mojem psihičnem stanju, ki je pri taki diagnozi zelo pomembno

Maj 2014 - lasje spet rastejo (foto: osebni arhiv)

Kemoterapija: Da ali ne?
Februarja, ko je spet imela kontrolni pregled, je bila naročena k internistu onkologu. Po nekaj uvodnih besedah ji je začel razlagati izvide, ki so pomenili, da je bil z operacijo rak odstranjen. Čakalo jo je še obvezno obsevanje, za kemoterapijo pa se je morala odločiti sama, saj bi jo prejela preventivno.
»Ha, ostala sem brez besed. Zdravnika sem vprašala, kaj bi on na mojem mestu storil in odgovoril je, da bi vzel, da bi bilo preventivno zdravljenje kar se da uspešno.«

Dogovorila sta se za najmanjšo dozo, za štiri kemoterapije in prvo je prejela že kar tistega dne.
»In tako sem že tisti dan, sredi februarja, dobila prvo kemoterapijo, malinovec ji rečejo po domače. Rdeča tekočina ti iz steklenice kakšno uro teče v žilo

Po njej pa je odkorakala direktno iz klinike na kavo s prijateljicami. In tako še trikrat, vsakič na tri tedne. Kemoterapijo je zelo dobro prenašala, niti enkrat ni bruhala, imela je samo rahlo nelagodje v želodcu.
»Sem pa vsakič nekaj dni po kemoterapiji obležala za kakšen teden. Cele dneve sem gledala nadaljevanke po televiziji, ki mi jih je mož pripravil na zalogo in spala, saj česa drugega nisem bila sposobna.
Najbolj grozno se mi je takrat zdelo, da mi bodo zaradi zdravljenja izpadli lasje. Zdaj se mi taka misel zdi naravnost smešna, takrat pa me je spravljala v obup.«

Lasulja in brivski aparat
»Ko so mi deset dni po prvi kemoterapiji res začeli v šopih izpadati lasje me je mož nežno vprašal, če me pobrije. Moj odgovor je bil odločen ne. Sva pa naslednjega dne odšla z možem po lepo lasuljo, ki mi je zelo pristajala in pri kateri sploh ni bilo videt, da to niso moji lasje. Bila sem pomirjena. Ko sem imela lasuljo, sem možu dovolila, da moje lase pobrije.«

Kemoterapija je trajala do konca aprila in za prvomajske praznike sta odšla z možem na morje. Počutila se je prerojeno in vsemogočno.
»Sprehajala sva se, se vozila s kolesom, posedala na soncu in jaz sem se počutila odlično. In dober teden po zadnji kemoterapiji mi je pognal prvi lasek, totalna zmaga!«

Mateja in njen mož rada potujeta. Lani sta bila na križarjenju. (foto: osebni arhiv)

Sledilo je obsevanje
Maja se je za Matejo pričelo še obsevanje, kar 25- krat je morala nanj. »Večjih težav nisem imela razen tipičnih suhih ust in rdečine na obsevani dojki.
Dobila sem tudi hormonsko terapijo s tableti nolvadex, ki jih jemljem še danes.«

In končno je prišel tudi 11. junij 2014, zadnji dan obsevanja in s tem zaključek zdravljenja. Bila je presrečna in ponosna sama nase, da ji je uspelo.

»Sedaj imam kontrolne preglede na eno leto. Vsakič znova težko čakam izvide, čeprav sem prepričana, da je vse v redu,« še pravi.

Bolezen je prioritete začrtala drugače
»Ko zdaj gledam nazaj opažam, da so se mi življenjske prioritete postavile na novo. Zdi se mi, da je pomembna predvsem družina in odnosi v njej. In da nobena služba ni vredna več kot toliko. Na koncu je samo služba in teh je veliko, družina v kateri se počutim ljubljena in sprejeta, pa je samo ena.«
Danes živi vsak dan posebej, kolikor je mogoče sproščeno in s čim manj stresa. Pravi, da ji kar dobro uspeva.

»Vsem, ki se ta hip soočajo z diagnozo rak, bi položila na srce, da ta diagnoza še zdaleč ni smrtna obsodba. Veliko nas je, ki to dokazujemo. V prvi vrsti zaupajte vase, v svojo moč in pogum in se z dvignjeno glavo in nasmehom podajte v boj. In bodite prepričani, da zmorete. Kakor smo bili mi, ki smo to pot že prehodili pred vami,« zaključuje danes nasmejana in polna življenja.

Mateja je danes nasmejana in polna življenja. Zna uživati v trenutkih. (foto: osebni arhiv)

Morda te zanima tudi:

KOLUMNA: Je res treba da smo lačni?

Zgodbe raznih gospa in gospodov, ki se stereotipno pona...

KOLUMNA: Splošna izobrazba

Večina Slovencev ni na nivoju, kar se dobro kaže tudi v...

KOLUMNA: Ali moja muca še kaj prede?

»Maja, prosim, pokaži mi, kako se zbriše zgodovina klic...

Milena Miklavčič: "Bolj slepi, kot smo, ne bi mogli biti."

»Slovenci imamo kup nesmiselnih pregovorov, ki nas nago...

KOLUMNA: O bližajočih se praznikih

Praznik vseh svetih nikogar od nas ne razveseli, predvs...

Slovenska zgodba: »Pa kako boš lastnega otroka za gnar fehtal?«

Rija jo je takrat vprašala, kaj pa meso, ki smo ji ga v...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Trezika Vidovič

Trezika Vidovič
upokojena vzgojiteljica


"Prave odločitve me peljejo v pravo delovanje v življenju. Držim se zakona privlačnosti. Tisto, kar privlačiš, dobiš. Dobila sem življenje!"

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2019 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.