Kaj pripelje do samomora, je vprašanje, s katerim se suicidologi že dolgo ukvarjajo, z njim pa se sreča tudi vsak, ki je zaradi samomora kdaj izgubil bližnjega. A enoznačnega, in univerzalnega, odgovora ne poznamo. Lahko pa izpostavimo dve pomembni znanstveni spoznanji v zvezi s tem vprašanjem:
- Samomor je le redko posledica enega samega dejavnika, vzroka. Običajno se jih nakopiči in preplete več, zato je težko govoriti o tem, kateri je bil najbolj odločilen za samo dejanje. A če želimo opozoriti na dejavnike, ki v starejšem obdobju povečajo samomorilno ogroženost, je potrebno izpostaviti predvsem: prisotnost duševne motnje (prevladujoča je depresija), zgodovino samomorilnih poskusov, osamljenost, prisotnost kronične bolečine ali oviranosti, zlorabo alkohola, finančno ali drugo stisko …
- Samomor večinoma ni impulzivno dejanje, za katerega se posameznik odloči v trenutku. Običajno je to proces, ki se postopno razvija in lahko traja tudi dolgo časa. V tem procesu posameznik pogosto napreduje stopenjsko: od negativnih misli (ko se znajde v stiski in ne vidi rešitve), samomorilnih misli (ko začne rešitev zanj predstavljati samomor), samomorilnega namena (ko se odloči, da bo sam končal svoje življenje), samomorilnega načrta (ko se odloči, kako in kdaj bo storil samomor) do samomorilnega poskusa. Samomorilni poskus ima tri možne razplete. Posameznik ga preživi in nikoli več ne poskuša storiti samomora. Lahko ga preživi in se kmalu ali šele pozneje spet vrne v samomorilni proces (na katerokoli stopnjo). Ali pa se konča tragično – s smrtjo. Pri tem je potrebno omeniti, da se samomorilni poskus v starejši dobi pogosteje konča s smrtjo v primerjavi s prejšnjimi obdobji. Za to obstaja več razlogov: samomorilni namen je pri starejših običajno resnejši, samomor zato skrbneje načrtujejo in skrivajo (in s tem preprečujejo pravočasno ukrepanje drugih), njihova možnost preživetja poskusa pa je zmanjšana tudi zaradi telesnih težav/oslabelosti in manjše socialne mreže (zmanjšana možnost, da bi jih kdo pravočasno odkril).
Kljub navedenim značilnostim samomorilnega vedenja v starejšem obdobju, ki lahko predstavljajo določeno oviro pri njegovi preventivi, pa je samomor v večini primerov možno preprečiti in pomagati posamezniku najti drugačno rešitev iz stiske.
Prvi korak vsekakor predstavlja pravočasna prepoznava posameznikove hude stiske oziroma razmišljanja o tem, da bi storil samomor. In ta korak lahko storimo vsi – da opazimo, da se z našimi bližnjimi, prijatelji, sosedi … nekaj resnega dogaja. Pri tem nam lahko pomagajo določeni opozorilni znaki: depresivno razpoloženje, umikanje v samoto, opuščanje aktivnosti, ki jih je posameznik prej rad ali brez težav počel (navedeni znaki lahko nakazujejo na prisotnost depresije, ki je pomemben dejavnik tveganja za samomor), razdajanje premoženja, poslavljanje in vračanje sposojenih predmetov, urejanje formalnosti (zavarovanje, oporoka) ter izjave, ki izražajo obup in misel na smrt (npr.: “Dovolj mi je.”, “Najraje bi zaspal in se več ne zbudil.”).
Drugi korak, ki sledi temu opazovanju, pa je, da posameznika dejansko vprašamo o samomoru – če o njem razmišlja oziroma ga namerava storiti. Za mnoge se zdi ta korak zelo zahteven, saj jih ovira pogosto prisotno zmotno prepričanje: ''Če nekoga sprašujemo o samomoru, ga lahko napeljemo k temu dejanju.'' A to je le mit, ki nikakor ne drži. Izkazalo se je ravno nasprotno. S tem, ko nekoga, ki se odloča za samomor, vprašamo o tej temi, mu damo priložnost, da spregovori (morda celo prvič) o svoji stiski in jo začne reševati tudi na drugačen način. Medtem ko nekoga, ki ne razmišlja o samomoru, samo naše vprašanje ne bo napeljalo k taki odločitvi. Na kakšen način bomo spraševali, je odvisno od nas in od osebe, s katero se pogovarjamo. Ni le ene prave poti pri tem pogovoru. Nekateri bodo začeli bolj postopoma z vprašanji, ki se npr. navezujejo na počutje (npr. ''Se v zadnjem času slabo počutiš, si žalosten?''), drugi bodo takoj neposredni (npr. ''Ali razmišljaš o samomoru?''). Kot že poudarjeno, si lahko vsak izbere svoj način spraševanja, ki mu najbolj ustreza. Najpomembneje je, da na koncu v pogovoru izvemo, ali posameznik razmišlja o samomoru in kako daleč je v tem procesu (se je npr. že odločil za to, ima že izdelan načrt). Na podlagi tega odgovora lahko namreč sklepamo, kako resna je situacija – kako ogrožen je posameznik.
Tretji korak predstavlja napotitev na strokovno pomoč. Če ima posameznik že izdelan načrt za samomor, je njegova ogroženost visoka, zato je nujno, da čim prej poišče ustrezno pomoč. Lahko se obrne na svojega ali dežurnega zdravnika, na urgentno službo v psihiatrični kliniki ali pokliče na 112. Če imamo možnost, ga ob tem spremljajmo, saj je podpora dobrodošla. Tudi, če se v pogovoru izkaže, da posameznik ne razmišlja resno o samomoru, se je pa znašel v stiski, mu lahko predlagamo različne vire pomoči. Ob prisotnosti depresivnih simptomov se lahko obrne na svojega zdravnika, da preveri, ali gre morda za depresijo, in dobi ustrezno zdravljenje. Strokovno pomoč lahko poišče tudi pri psihoterapevtu, v kakšni svetovalnici ali v skupini za samopomoč. Za pogovor ali dodatne informacije o virih pomoči lahko pokliče tudi na katerega od telefonov v stiski, ki so navedeni spodaj, ali se obrne na spletni portal Društva za pomoč posameznikom z depresijo in anksioznimi motnjami: www.nebojse.si . Pomembno je, da s svojo stisko ne ostane sam. Zato je tudi vsa naša podpora in odprtost za pogovor, ki mu jo lahko nudimo, izrednega pomena.
Vsi se torej moramo zavedati, da lahko prispevamo k preprečevanju samomorov, in to na različne načine. A pri tem seveda ne smemo pozabiti tudi na svoje počutje in moramo poiskati razbremenitev ali dodatno pomoč, če jo v tej vlogi potrebujemo.