Slavko Franca: "Obiskujejo me novinarji iz celega sveta!"

Zadnjih 40 let je bil Slavko Franca iz Lucije na ladjah trgovske mornarice kot upravitelj stroja po vsem svetu. »Razen Nove Zelandije,« pripomni. Čeprav je v zasluženem pokoju, ne miruje: »Ne glede na letni čas je že zjutraj, ko se zbudim, zame vsak dan lep. Sam sebi rečem, da je lep dan, ker je vse mirno, ni valov in nič hudega se ne dogaja, kot se je včasih na ladji. Imam toliko hobijev, da je dan prekratek!«
Takole se Slavko nastavi radovednim fotografom. Z veseljem sprejme obiskovalce, le napovedati se morate.
Takole se Slavko nastavi radovednim fotografom. Z veseljem sprejme obiskovalce, le napovedati se morate.
Takole se Slavko nastavi radovednim fotografom. Z veseljem sprejme obiskovalce, le napovedati se morate. Slavko Franca leta 2007, ko je še nosil uniformo. (foto: osebni arhiv) Slavko pravi, da sta Paint it Black in Voodoo Tiger,najbolj znana mačka na svetu. (foto: osebni arhiv) Oltar iz istrskega kamna, kopija tistega na ladji Rex. (foto: osebni arhiv) Kamnita »kopalnica in stranišče« nekdanjega imperatorja, v vitrini pa razni arheološki spominki. (foto: osebni arhiv) Na vrtu je Slavko postavil garažo - muzej, kjer so shranjeni avtomobili in pokali. (foto: osebni arhiv) Spomenik, posvečen skupini Rolling Stones, je seveda izključno Slavkovo delo. (foto: osebni arhiv) Spremljevalni glasbeniki na obisku v Slavkovem muzeju leta 2008. (foto: Danica Cmrečnjak)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Hobije ali bolje rečeno svoje ljubezni jemlje Slavko zelo resno in dosledno, zaradi njih je postal že prava legenda. Vsaki posveti vso svojo pozornost. Našteva: mačke, ladja Rex, rože in vrt, stari avtomobili, istrski kamen, antična kultura in seveda skupina Rolling Stones.

Začniva s prvo ljubeznijo. Kdaj ste vzljubili mačke?
Rad jih imam od malega. Nekoč doma v Kopru, natančneje pri Moletu, nismo imeli gretja. Vedno sem imel pri sebi dve, ki sta me greli. Danes sicer imam gretje, a dveletna bratca Paint it Black in Voodoo Tiger, poimenovana po skladbah Stonesov, spita z menoj.

To je posebna vrsta ljubezni. S tem se rodiš, imaš jih pač rad in konec. Rad imam tudi druge živali, a muce najraje. Vedno sem se veliko ukvarjal z njimi, zato so me recimo kot majhnega spremljale celo v trgovino. Danes sta tudi z menoj na vrtu, ko zalivam, ali karkoli pač počnem. Sta maskoti mojega muzeja, posvečenega Stonesom, posebej zanju mi je prijateljica izdelala majici in klobučka s simboli Rolling Sonesov.

Kdaj pa ste se začeli zanimati za italijansko potniško čezoceanko Rex, ki je pod angleškimi bombami nasedla med Žusterno in Izolo 9. septembra 1944?
Živel sem 500 metrov stran. Bil sem še majhen in spomnim se, da je v morju ležala na boku črna gmota. To je bila ena najlepših ladij v tistem času z modrim trakom kot najhitrejša na svetu. Opazoval sem, kako so jo počasi rezali in vozili kose v železarno. Verjetno je to bil tudi povod, da sem šel na pomorsko šolo in študiral ladijsko strojništvo. Kasneje smo se fantje tam potapljali in zbirali ostanke ladje, ki še danes ležijo tam. Rex je imel v notranjosti tudi cerkev in oltar. V spomin nanjo sem pred hišo iz istrskega kamna naredil na podlagi fotografije oltar in vanj vgradil originalne kose iz ladje. Ponosen sem nanj, ker je nekaj izjemnega.

Od kod pa ljubezen do antične kulture?
Že v srednji šoli me je začela privlačiti, predvsem arhitektura, pa tudi kultura in latinski jezik. Tej ljubezni sem posvetil na vrtu kamnito »Latrino Imperator« - kopalnico in stranišče imperatorja. Moram pa reči, da sem se lotil dela s kamnom, ko sem gradil hiši, iz posebne jeze, ker so obrtniki zahtevali preveč denarja. Nato mi je prešlo v navado in tako so pod mojimi rokami okoli hiše nastale škarpe, kamin, oltarji … Z voljo se da premagati vse. Na ladji sem bil sam sredi Pacifika ali Atlantika in treba je bilo ukrepati, ne stokati in jokati …

Veliko je narejenega iz istrskega kamna. Je tudi ta vaša strast?
Vzljubil sem ga, ko sem v 80. letih začel graditi hišo. V njem je lepota Istre. Pri meni ga vidite vseh vrst, obdelanega, neobdelanega … Velikokrat sem po tehnični plati pomagal pokojnemu ravnatelju Obalnih galerij Toniju Biloslavu, ko je na Seči gostil kiparje z vsega sveta. Opazoval sem jih, kako klešejo in občudoval  ...

Junija letos ste v okviru občinskega festivala vrtnic in cvetja prejeli nagrado za najlepši portoroški vrt. Torej ljubite tudi rože?
Seveda. Nagrado sem najbrž dobil zaradi izjemne vrtnice plazilke, ki je visoka kar devet metrov in je gotovo najvišja v piranski občini. Ko cveti, je kot en sam oranžen plaz. Na vrtu živim, pomeni mi veliko veselje. Posebna je tudi trta, iz ene same, ki mi poleti dela senco pred hišo, sem letos naredil kar 123 litrov črnega vina! Morda je tudi to rekord. Na vrtu so še oljke, ki dajo dovolj olja za družinsko porabo. Posebno mesto na vrtu ima tudi zelenjava. Soproga skrbi za solato, bučke in drugo, za paradižnik pa sem zadolžen jaz.

Mnogi domačini vas poznajo predvsem po avtomobilih starodobnikih, ki jih lahko občasno občudujejo ob portoroški promenadi?
Tudi to je svojevrstna zgodba. S starodobniki se ukvarjam od 1971. leta. Priznam, da sem to strast sedaj nekoliko opustil, saj je pomeni tudi velik strošek. Imam tri starodobnike, in sicer fiat letnik 1932, fiat letnik 1949 in mercedes letnik 1952. Zraven pa še motorno kolo motto guzzi iz leta 1946. Vse je vozno. Večino sem sam obnovil. V zadnjih 20 letih sem se udeležil različnih srečanj starodobnikov in prejel preko 30 pokalov za najlepši ali pa najhitrejši avto, ki krasijo garažo - muzej.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2
Morda te zanima tudi:

KOLUMNA: Sprenevedanje državnih institucij

Bolni otroci, ki jim država kaže hrbet. Revni in lačni ...

KOLUMNA: Prijaznost

Slovenci in Slovenke smo sila prijazen narod, posebno k...

Slovenci znamo stopiti skupaj: Pomoč malemu Krisu

Najbrž ni več Slovenca, ki v teh dneh ne bi spoznal pri...

KOLUMNA: Trgatev

Trgatev je tisti čas, ko vesele družbe pod in med brajd...

KOLUMNA: Ko po šestih letih vnuku pomahaš v slovo

Ni mi bilo lahko in le s težavo sem zadrževala solze. M...

MOJ NASMEH: Zobni kamen, karies in še kaj

Ne gre tako hitro kot sem si predstavljala. Preden se v...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Milena Miklavčič

Milena Miklavčič
novinarka, pisateljica


"Od nas samih je odvisno, s katero nogo bomo vstali. To je recept za uspešno življenje, ne nazadnje tudi v zrelih letih."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2019 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.