Danes smo imeli krasno srečanje v domu starostnikov. Začeli smo raziskovati sebe skozi vodnik Knjiga Življenja. V dveh letih naših rednih srečanj se vidi velik napredek v izražanju čustev. Vesela sem, kako odkrito se pogovarjamo o različnih tematikah. Ničesar skoraj ni več tabu, to se je danes lepo pokazalo. Pomemben je le pristop, ki mora biti mehek, senzibilen. Tovrsten pristop je na splošno zelo pomemben pri starostnikih. Predvsem, kadar se pogovarjamo o čustvih, o čemer večina v svojem življenju ni bila navajena govoriti. Večina ni imela tega vzorca od doma. Zato je velik plus, če se srečujemo redno in da se postopoma, počasi prilagajajo na odprt način komunikacije, na izražanje svojih občutkov in videnj ter hkrati eni druge učimo nenasilne komunikacije in poslušanja.
Vseskozi je naša povezovalna nit srečanj ozavestiti sebe, svoj odnos do vsega okoli nas in ozaveščanje svojih čustev. To je proces, ki lahko traja celo življenje. A je zanimivo in dobro dene vsem prisotnim.
Prvo poglavje v vodniku v notranji svet, Knjiga Življenja katerega smo se danes dotaknili, je namenjeno vsakemu posamezniku. Torej nam. Tistemu, ki se loti raziskovanja skozi vodnik. Mi smo to storili kar skupaj, v skupini in zelo uspešno odpirali in poglabljali pot navznoter. Že prvo vprašanje nam je odprlo cel spekter možnih odgovorov. Kdo sem jaz?
Zanimivo je opazovati, kakšni so odgovori v različnih obdobjih naših življenj. Kaj nam najprej pride na plan in kaj, ko si vzamemo malo več časa in začutimo, kaj je še zadaj.
To raziskovanje pripelje določene občutke. Dobro jih je zaznati, ozavestiti, da ne gredo mimo nas.
Nadaljevali smo v skozi raziskovanje aktivnosti, ki smo jih radi počeli. Česar ne moremo več in kako to vpliva na nas. Kako znamo sprejeti spremembe, kako vplivajo na nas… delili smo med sabo spomine in občutke povezane z njimi. Vsak spomin npr. lahko nosi s sabo tudi nek vonj ali občutek. Ko smo to ubesedili, so hitreje prišli spomini na plan. Kot je npr. ga. B povedala, kako se spomni vonja po golažu, ki se je širil od sosedov do njihovega doma. Kljub temu, da si ga oni niso mogli privoščiti, se je tega rada in vesela spominjala. Se zraven celo nasmejala ob spoznanju, kako lahko spomin nosi s sabo vonj.
Kmalu so nas spomini pripeljali do misteriozne tematike o minljivosti. Misteriozne, ker se je naenkrat pojavilo vprašanje, ali lahko umirajoči resnično čuti, da se mu smrt bliža in če ja, kako je to možno…
Ravno takšni trenutki menim, da so vredni zlata. Odprejo tematiko, ki se je drugače pogosto izognemo na daleč že iz navade, če že ne iz strahu. Takšni trenutki odprejo več kot se v tiste trenutku zavedamo. Ker je kar velika skupina, nastane naenkrat priložnost deljenja veliko zanimivih izkušenj. Pride do globokih odpiranj in naenkrat se zavemo, da se večini nikamor ne mudi. Da se o tem radi pogovorijo, ker je teh priložnosti malo. Nekateri težje spregovorijo v skupini in pridejo na koncu do mene, da mi zaupajo zgodbo, svojo izkušnjo. A dovolijo si jo začutiti. Ne zbežijo stran, soočijo se s svojo bolečino. Učijo se sprejemanja in spuščanja.
Današnje srečanje smo zaključili z razmišljanjem iz Knjige Življenja na vprašanje Kako se soočiti?: ''Soočimo se enostavno tako, da samo smo, da čutimo. Da smo goli in iskreni do sebe. da spoznavamo in spoznamo sebe. da ko čutimo bolečino, si jo priznamo, smo z njo, dokler ne mine. Ko čutimo žalost, si dovolimo biti žalostni. Ko čutimo veselje, se polno veselimo. Smo prisotni v trenutku. Ozavestimo te trenutke, ozavestimo življenje!''
Andreja Cilenšek je avtorica vodnika v notranji svet, Knjiga Življenja www.andrejacilensek.com