Težko mi je, ko odhajam. Vedno znova, vedno težje. Nekoč mi je pripovedoval, da je najhujši trenutek, ko obisk odhaja. Ko ostane sam. Tako zelo si ne želi biti sam. Od jutra do večera želi imeti družbo. Tako pa jo ima po 2-4 ure na teden, včasih kakšni 2 uri več, če odmislimo vse zaposlene, ki zares niso tam. So, a redke štejejo. Redke se zares ustavijo, pogledajo, se dotaknejo.
Balon, ki sem mu ga prinesla za rojstni dan, počasi spušča. Vsak dan ga gleda, pravi. Vsak dan razmišlja, kdaj spet pridem. Kljub zelo prijetnemu občutku, občutku sprejemanja, topline, me čedalje bolj boli. Vsakič sem tam malo dlje. Vedno znova mi je težje oditi. Zavedam se, da mu vsaka dodatna minuta pomeni ogromno.
Ko razmišljam o tem, pomislim, koliko je takšnih osamljenih. Koliko je takšnih, ki potrebujejo to osnovno bližino. Zakaj jo toliko prepoznam… zakaj se me toliko dotakne… sem mogoče tudi sama osamljena… nimam občutka, da bi bila. A mogoče na nekem nivoju sem. Hrepenim po nečem? Skozi pot raziskovanja sebe sem pogosto prepoznala iskanje nečesa, kar težko dam v besede. Kot iskanje nečesa, kar zares ni tu. Kar nam je bilo vzeto. Kar nas mogoče še čaka, nekoč… mogoče gre zgolj za upanje, mogoče za neko vedenje…
Imeti v življenju vse in počasi izgubljati, tega verjetno nihče ne prenaša dobro. Spustiti je potrebno vsa prepričanja, vse vzorce, s katerimi smo odraščali. Spustiti se je potrebno globoko v sebe in prepoznati, s kakšnim namenom smo tu. Včasih spet začutim, da mogoče pa samo moraš nehati raziskovati. In samo korakati. Samo čutiti. Samo dihati in predvsem biti. Takoj ko raziskuješ, takoj ko nekaj iščeš, ne moreš zares reči, da samo si. Ker nekaj počneš. Kako potem najti pravo mero, biti aktiven, korakati in hkrati samo biti…
Enkrat na teden samo pridem in pogosto poskusim začutiti dni vmes. Kaj vse se je zgodilo meni in kaj vse temu prisrčnemu gospodu, kateremu je dan bil enak dnevu. Kateremu je dan popestril balon nad glavo, kavica iz avtomata in čakanje na dan, ko pride obisk. Kako bi se počutila na njegovem mestu? Katere vrednote bi bile prioritetne?
Želim si, da bi ljudje spoznali stisko osamljenih, pozabljenih. Želim si, da se nihče ne bi počutil pozabljenega. Želim si, ja mogoče res malo naivno, da bi svet bil prijazen in da bi vsak imel možnost svobodnega odločanja zase do konca svojih dni.
Andrejo lahko kontaktirate na elektronski naslov: info@andrejacilensek.com
Več o njej boste našli tudi tukaj: www.andrejacilensek.com
In na njeni facebook strani Preprostost življenja