Pri meni je vrhunec menopavze potekal od cca 50.-53 leta. V 53. letu sem dokončno izgubila menstruacijo in takrat je nastopila dejanska menopavza. In tudi sicer nastopi pavza. Ampak to je že naslednja tema.
Za obuditev spomina na to obdobje sem si pomagala z dnevnikom, ki ga pišem. Več ali manj redno.
Po 50. letu nisem zmogla biti več tiho. Vsakemu sem zabrusila kar mu gre. Imela sem težave v službi, saj me je razganjalo. Nikogar se nisem bala. To je bilo včasih že kar strašljivo, tako borbena sem bila. Podobna sem bila amazonki. Bojevala sem neke bitke, z vsakim pravzaprav, ki je prišel mimo in z vsemi iz mojega življenja. Imela sem tudi strašansko notranjo moč. Bila sem neustrašna. Za marsikoga tudi prav nič razumna. V sebi sem jasno čutila, da je moje življenje na veliki prelomnici. Da sem prišla do robu, s katerega je še pot v novo smer, če bom le dovolj pogumna. Druga, znana pot, pa se mi je zdela kot smrt. Ne telesna smrt, temveč smrt moje duše. Zanimivo je, da sem dolga leta s svojo meditacijo le utišala glas svoje duše. In ne obratno, kot učijo. Tudi to mi je tedaj postalo kristalno jasno.
Zastor življenja se je dvignil
Počutila sem se, kot bi sedela v gledališču in bi se zastor počasi dvignil. Na odru se je pričela predstava mojega življenja. Vse mi je postalo jasno. Vse. Kje sem zašla, blodila, živela v iluzijah. Kristalno jasno mi je postalo kje in zakaj sem obtičala. Prišel je čas, ko mi je lastno življenje nastavilo ogledalo. Sedaj pa neusmiljeno in brez rezerve, saj sem preslišala in ignorirala vse signale v predmenopavzi.
Otroštvo se je vrnilo
Otroštvo se je pričelo zopet vračati, nerazščiščeni odnosi. Občutek zavrženosti je postal neznosen. »Naj me življenje do konca stolče, če me hoče! Ali bom sama razrešila te stvari iz otroštva, ali pa bo življenje razrešilo mene!« Tako sem mislila in sprožila tožbo proti svojemu očetu. Pri svojih 51. letih! On jih je imel že skoraj 80. Vsi so me debelo gledali, kaj se grem, še njegov odvetnik. Pa sem iz te bitke odšla moralna zmagovalka. Da ne govorim o zaceljeni srčni rani. Neprecenljivo! Že zdavnaj bi morala to storiti.
Ostala sem brez partnerja, prijateljev in dela
Razšla sem se z dolgoletnim partnerjem. Bilo je enostavno, spoštovanja ni bilo več. Prav tako sem prekinila neke druge prijateljske vezi. V iskrenosti do sebe sem to morala storiti. Jasno sem sprevidela, da ti odnosi ne spadajo v moje življenje, da s temi ljudmi nimam ničesar skupnega več.
Tudi svojo delovno pot sem silovito presekala. Tako ni šlo več naprej. Ob svojem delu sem trpela, bilo je preveč stresa in konfliktov zaradi različnih interesov. Sama sem spisala odpoved pogodbe o zaposlitvi in pristala na Zavodu za zaposlovanje. Marsikdo mi je rekel, da sem nora. Tudi tisti najbližji. Nobenega razumevanja nisem bila deležna. V svojih srednjih letih, ko bi morala uživati sadove svojega dela, sem pristala na robu življenja. V finančnem in socialnem pomenu.
Prostovoljna osamitev, čas za razmislek o življenju
Za dobro leto sem se zaprla v stanovanje. Premlevala sem svoje življenje, vsak list papirja sem pregledala, vsak dokument sem preštudirala. Moje življenje! Možgani so bili še bistri, megla se je pričela spuščati kasneje. Soseda je prihajala preverjat, če sem še živa. Praktično sem ostala sama, brez socialne sredine, prijateljev itd. Finančno na dnu, z celim kupom finančnih problemov, ki sem jih v preteklosti odlagala, saj se bo že rešilo, drugi bodo rešili ipd. Z menoj je ostala le moja mačka, s katero sva se gledali v dolgih nočeh.
Edina oseba, ki je takrat bila ob meni, je bila sedaj že pokojna soseda in prijateljica. Potrpežljivo me je poslušala, ko sem premnoge noči prebedela v notranjem nemiru. Vse življenje ji bom hvaležna za njeno potrpežljivost. Brez obsojanja je bila, brez pametovanja, le prijazno me je poslušala ter me vzpodbujala v mojih razmišljanjih po spremembi. Ni mi sejala strahu v kosti, ampak me je vzpodbujala. S trkanjem na vrata je preverjala, če sem še živa, saj me včasih po nekaj dni ni bilo iz stanovanja. Kuhala mi je govejo juho in mi nosila žlikrofe. Hvala ti Rezi, tam zgoraj v nebesih. Moj angel si.
Po enem letu samote sem se odločila
Po enem letu samote, ko sem se rešila praktično vsega, skoraj dobesedno tudi v materialnem smislu, sem se odločila. Ponovno sem se vpisala na fakulteto (prvo fakultetno diplomo sem pridobila pred cca 30 leti) ter se preselila nazaj v domače kraje. Po nekem času sem dobila zaposlitev, ter se pričela počasi postavljati na noge. Finančno in psihično. Vihar je bil mimo.
Ko prebiram svoj osebni dnevnik iz tistega časa, ni bilo nikjer več duha ne sluha o pozitivnih ciljih, afirmacijah ipd., ki jih je bil poln nekaj let prej. Sedaj so bili le izrazi hvaležnosti za čisto vsakdanje stvari, saj sem se zavedala, da nimam praktično ničesar več. In je bilo zelo enostavno biti hvaležen za tisto, kar je še ostalo. Prijaznost tega in onega, tudi za gripo, saj sem lahko z razlogom ležala nekaj dni. Živci so se počasi umirjali. Dokončno sem izgubila menstruacijo. To se je zgodilo skoraj neopazno.
Pravilo
ma imajo vse ženske podobne izkušnje in preživljajo to obdobje, vrhunec menopavze, kot izredno turbulentni čas. Še posebno, če niso pogumno prisluhnile signalom v predmenopavzi.
Kaj napisati za tiste, ki počasi vstopajo v to obdobje ali pa za tiste, ki so že pred vrati vanj?
1. Sedaj se bo izstavil račun, za vse stvari, ki jih v predmenopavzi niste razrešile. Dogajanje bo tako silovito, da ne boste imele nobene kontrole praktično več nad tem.
2. Nima se smisla upirati. Dobro je, če imate ob sebi nekaj ali vsaj eno zvesto prijateljico, ki bi vam odstopila tudi kavč v dnevni sobi, če bi bilo potrebno. Nikoli ne veste, ali ga ne boste morda potrebovale. Življenje je polno presenečenj.
3. Pričakujete lahko, da boste želele razrešiti stvari iz otroštva ter dokončno opraviti s travmami, ki vam ga je pustilo. Ne bojte se tega.
4. Partner, mož, bo na preizkušnji. Pametni stojijo ženam ob strani. Če pa gresta oba skozi proces menopavze (tudi moški imajo svojo), pa se zna zalomiti.
5. Nič vas ne bo potolažilo, ne čokolada, ne luksuzne stvari. Nič. Sprijaznite se s tem in si prisluhnite, čeprav bo to, kar boste razmišljale še tako noro, boleče in heretično.
6. Če bi rade zamenjale službo, kariero, dajte, če je možno. V kolikor je to preveč tvegano, pa se vsaj vržite v hobi, ki vam daje največ veselja. In pa izobražujte se, pridobivajte nova znanja. Obvezno!
7. Ne visite na svojih otrocih ali na prijateljih. Samota ni slaba stvar.
8. Rešujte le najnujnejše zdravstvene stvari. Z zdravjem, kilogrami itd. se boste ukvarjale, ko bo vihar mimo.
9. Sama v tem obdobju nisem jemala ničesar, nobenih tablet za menopavzo ipd. Zdravnik me je sicer poslal k psihiatru (kar je menda precej običajno), saj sem kar naprej imela solzne oči. Kaj jih ne bi imela!! Veliko mojih prijateljic je bilo napoteno k njim. Nekatere so šle, nekatere ne. Presodite same. Je pa to stigma. Tiste, ki so odšle po psihiatrično pomoč, ker so jim možje, partnerji zagotavljali, da so nore, zmešane, so to dobivale servirano še dolgo po tistem, ko je bila menopavza mimo. Tiste, ki niso razrešile svojih problemov, pa so v večini ostale na antidepresivih. In to še dolgo po tistem, ko je bil vihar mimo. Nekatere niso zmogle več živeti brez njih.
10. Nekatere prijateljice, znanke so v tem obdobju pričele jemati hormone, biodentične ali katere druge. Predvsem v tujini jih ginekologi precej radi predpisujejo. Sedaj se pojavljajo tudi tu. Ti precej ublažijo nihanje razpoloženja. Drugo vprašanje pa je, ali je to zaželjeno? Ženske, ki živijo same ali pa imajo razumevajočega partnerja, tega ne potrebujejo. Besnijo lahko med 4 zidovi, saj to ne traja leta in leta. Sama se jih izogibam, saj imam v družini raka na dojki in še kje. Pa sem kljub temu preživela.
11. OD VSEGA GIBANJA BO NAJBOLJ KORISTNO, ČE BOSTE PRIČELE HODITI NA DOLGE SPREHODE. Ni se potrebno mučiti s hojo v hrib ali pa s tekom ipd. Le hodite, hodite. Ko bo najhuje, pojdite na sprehod.
S tem se boste rešile stresa, ki se je nakopičil v telesu. Stres pa je v tem obdobju najhujši sovražnik zdravju.
Hormonov in drugih kemičnih substanc sem se izogibala tudi za to, ker hočem svoje življenje občutiti. Občutiti hočem svoja čustva, srečo, žalosti, občutke...vse. Saj so to izredno dragoceni signali življenja.
Vrhunec menopavze je zadnji poziv življenja, kot zadnji pisk strojevodje, da se vkrcate na pravi vlak, ki vas bo odpeljal v mirno in zadovoljno drugo polovico življenja. Ne preslišite ga.