Vsakdo od nas ima svojo lastno zgodovino, ki se nanaša na izkušnje iz otroštva, vzgoje, odnosa mame in očeta med njima ter njun odnos do nas, ko smo bili otroci. Oblikuje nas izkušnja prijateljstva, sovrstnikov in različnih tekmovanj v tem, kdo je močnejši ali pametnejši.
Ko nekoga sodimo, s tem takoj stopimo v njegovo dramo, v njegove zgodbe, ki jih mi ne poznamo. Obsojanje in sodbe so zelo boleče, ker so v veliki meri neopravičene in ker po pravilu prizadenejo osebo, ki jo sodimo. Lahko pametujemo zgolj v naših lastnih zgodbah, pa še to se pripeti, da se ne poznamo in si pogosto škodimo, ko se odločimo za nekaj, kar ni za nas v redu in nas ne podpira.
Besede so zelo močno orodje in tudi orožje, zato je potrebno z njimi previdno rokovati. Pri tem se sama skušam čim bolj pogosto držati štirih zapovedi, ki jim pravimo Tolteške zapovedi, ki jih je zapisal Don Miguel Ruiz in sicer se takole glasijo:
1. Pazi kako ravnaš s svojimi besedami
2. Ne jemlji osebno ničesar, kar slišiš od drugih
3. Ne domnevaj in ne sodi, ker ne veš kaj je zadaj
4. Vedno daj vse od sebe
Zatorej, previdno v bodoče, ko boste kdaj želeli izreči obtožbo na račun nekoga drugega. Ne spravljajte se v konflikte in nesporazume, ker je življenje prekratko in priporočam, da ga živite čim bolj v miru in medsebojnemu sožitju. Z nekaj malega volje in veliko pripravljenosti se lahko delajo neverjetni premiki v lastnih glavah. Ker mi lahko nadgrajujemo zgolj sebe.