Upad kognitivnih zmožnosti se zdi neizogiben del staranja. Da pa ne bi trpele jezikovne veščine, se splača ostati »fit«.
Strokovnjaki z Univerze v Birminghamu so merili primere, ko se oseba ni mogla spomniti iskane besede. Uporabili so besede, ki so redkeje v uporabi, sodelujoči pa so se morali spomniti nekaj slavnih oseb. Sodelovalo je 28 zdravih starejših oseb in 27 mlajših. Starejši so morali opraviti tudi test na sobnem kolesu, pri katerem so jim merili porabo kisika. Izkazalo se je, da so besede starejšim ljudem, ki so bili v boljši telesni pripravljenosti, redkeje ostajale na koncu jezika. Pri tem sta dejavnika seveda tudi starost osebe in število besed, ki jih pozna, a strokovnjaki poudarjajo, da razmerje med frekvenco ostajanja brez besed in telesno pripravljenostjo prevlada nad vplivom starosti in velikostjo besednega zaklada.
Bolj kot so torej starostniki »fit«, boljše so njihove jezikovne veščine. Vendar pa imajo tudi ti v povprečju več težav z besedami kot mladi. Pogosto se dogaja tudi, da starejši ljudje, ki izkušajo tovrstne težave, pomislijo na resne težave pomnenja, kar pa je zmotno. Iskanje besed ni povezano z izgubo spomina – dejstvo je, da imajo večji besedni zaklad kot mladi. Kaj se torej dogaja, ko imamo besedo na koncu jezika? Pomen nam je na voljo v spominu, ne uspemo pa dostopati do zvena besede, razlagajo strokovnjaki. Težava je torej v jezikovnih zmožnostih. Dostop do zvenov je ključnega pomena za tekoč govor, strokovnjaki pa so ugotovili, da je pri starejših ljudeh, ki so v dobri kondiciji, prekinitev med govorom manj.