V času epidemije so napisali več kot 30 javnih pisem, veliko se jih je nanašalo na domove starejših, kjer je bila situacija kritična. Vsa pisma so na voljo na spletni strani www.srebrna-nit.si in so še vedno aktualna!
Za portal MojaLeta.si je predsednica Biserka Marolt Meden odgovorila na nekaj aktualnih vprašanj.
- Menite, da je država dobro poskrbela za starejše v času epidemije novega koronavirusa?
Država je predolgo zanemarjala skrb za starejše tako v domovih kot tudi tistih starejših, ki potrebujejo pomoč na domu. In to se je pokazalo kot dodatna težava ob izbruhu epidemije.
Ugotovitve o neurejenosti razmer so zapisane tudi v reviziji Računskega sodišča (Skrb za tiste, ki zaradi starosti, duševne ali telesne prizadetosti potrebujejo pomoč drugih, 2019).
http://www.rs-rs.si/fileadmin/user_upload/Datoteke/Revizije/2019/KAM/KAM-2_RSP_RevizijskoP.pdf
Revizija Računskega sodišča je pokazala katastrofalno stanje na področju zagotavljanja dostopnosti in dosegljivosti storitev socialnega varstva v zadnjih letih. Kot da so ugotovitve že povsem pozabljene! Slaba praksa zadnjih 20 let ne more biti opravičilo, da se s takšno prakso nadaljuje.
Povsod po svetu se zavedajo, da za starejše v času epidemije ni bilo dovolj dobro poskrbljeno. Še posebej slabo je bilo poskrbljeno v domovih starejših.
Menimo, da je tudi v Sloveniji Vlada domove starejših pustila na cedilu. Ker so že dolga leta zapostavljeni, je epidemija potencirala vse pomanjkljivosti.
Premalo zaposlenih vseh profilov in ker so domovi socialni zavodi, premalo zaščitne opreme in znanja o njeni uporabi. Predvsem pa nihče ne sliši apela stroke in civilne družbe po nujnih spremembah kadrovskih normativov tako za zdravstveno nego kot socialno oskrbo.
Kljub opozorilom in javnim pismom Srebrne niti že od marca 2020 dalje, je verjetno zaradi deljene skrbi med dvema ministrstvoma konkretna pomoč prišla prepozno. Nato je pomoč prišla k domovom, kjer so ugotovili okužbe. Dobiti pa bi jo morali VSI domovi, eni, da se borijo z okužbo in drugi, da jo preprečijo.
Prepričani smo, da starejši ljudje pri nas nimajo enakih pravic kot drugi državljani. Na to kažejo dogajanja v domovih za starejše, ki so se po izbruhu epidemije koronavirusa spremenili v infekcijske bolnišnice. Sprva so tudi tiste, ki so za covidom-19 zboleli v domovih, zdravili v bolnišnicah, 17. marca pa je bilo sprejeto navodilo Ministrstva za zdravje, naj za obolele praviloma skrbijo kar v domu, saj naj bi prevoz do bolnišnice za te ljudi pomenil velik stres, hudo bolnim (v paliativni oskrbi) poleg tega tako ali tako naj ne bi mogli pomagati.
Najhujša krivica, ki se je zgodila v času epidemije stanovalcem v domovih, so bili številni okuženi in tudi (pre)številni smrtni primeri, saj se zdravstvena politika ni odločila za premestitev obolelih v bolnišnice, ki so imele dovolj kapacitet, temveč so jih pustili v domovih. Razlika v obravnavi starejših v primerjavi z drugimi državljani pomeni hudo diskriminacijo in tudi hud udarec medgeneracijski solidarnosti.
Koronavirus je tihi ubijalec, ko se zdravstveno stanje v hipu poslabša in opreme ter usposobljenega osebja za spopad s temi hudimi zdravstvenimi stanji v domu starejših ni. Domovi so socialni zavodi in ne bolnišnice. Zato se nam zdi odločitev, da okuženih, bolnih stanovalcev v paliativni oskrbi ne hospitalizirajo, neprimerna.
Nismo se strinjali tudi s triažiranjem stanovalcev domov – pregledovanjem kartotek z namenom ugotovljanja, koga izmed njih v primeru okužbe s covid-19 zaradi slabega stanja ni več smiselno prevažati v bolnišnice. Zamislite si, da je to vaša mama, oče, partner?
Po mnenju mnogih je država na ta način dejansko žrtvovala stanovalce domov in izvajala nedopustno triažo – brez vednosti teh stanovalcev in njihovih sorodnikov oziroma skrbnikov.
To potrjuje podatek iz aprila 2020, da je od približno 225 stanovalcev s koronavirusno boleznijo 19 bila na bolnišnično zdravljenje napotena izrazita manjšina – približno 30 obolelih, kar kaže na neenakopravno obravnavo starejših.
Glasno smo skupaj s Skupnostjo socialnih zavodov Slovenije opozarjali, da domovi ne smejo in ne morejo postati bolnišnice, ker za to niti nimajo ustreznih prostorskih pogojev, niti nimajo dovolj opreme, ki je običajna v bolnišnicah. Da ne smemo dovoliti, da se v domovih z minimalnimi timi izvajajo samo nujne storitve za ohranjanje zdravja in življenja stanovalcev. Nismo bili slišani. Kdo bo nosil odgovornost za vse to?
Država mora zagotoviti več postelj v negovalnih bolnišnicah.
Kako dolgo bomo starejši mirno čakali, da se stanje izboljša?
- Kaj bi bilo potrebno urediti, še izboljšati?
Nujno takoj sprejeti zakon o dolgotrajni oskrbi
Strategije na papirju in posveti niso dovolj, potrebno je določiti prioritete v družbi, zagotoviti denar v proračunu, črpati sredstva iz kohezijskih skladov, kjer nismo dovolj uspešni, in ukrepati takoj, če resnično želimo dobro starejšim državljanom.
S podaljševanjem življenjske dobe se žal vzporedno ne podaljšujejo tudi leta zdravega življenja, kar se in se bo v prihodnje še bolj odražalo tudi v tem, da bo večje število državljanov v določenem obdobju za zadovoljevanje osnovnih in podpornih dnevnih opravil potrebovalo pomoč druge osebe.
Zakon o dolgotrajni oskrbi, kolikor ga v tem trenutku poznamo, stoji. Če bodo ključne vsebine ostale, bo razdrobljene, nepovezane, marsikje nezadostne in težko dostopne oblike pomoči in oskrbe povezal v celosten sistem zdravstveno – socialnih pravic in storitev, ki jih bodo koristili uporabniki v zavodih in doma. Ljudje bodo lahko izbrali okolje, v katerem bodo želeli storitev prejemati, obliko oskrbe in izvajalca.
S čim hitrejšim sprejemom zakona o dolgotrajni oskrbi moramo omogočiti vse večjemu številu starejših oziroma tistim odraslim osebam, ki so dalj časa odvisni od pomoči, da ob ustrezni oskrbi čim dlje ostanejo doma in kakovostno ter varno živijo v domačem okolju.
Poskrbeti pa moramo, da bo spoštovano eno od temeljnih načel sistema dolgotrajne oskrbe, ki je nepridobitnost. Torej spoštovanje načel univerzalnosti, solidarnosti, enakosti, dostopnosti, varnosti in kakovosti.
Srebrna nit je podala več konkretnih kratkoročnih ukrepov in tudi sistemske, ki bodo prinesli dolgotrajne rešitve in izboljšanje kakovosti življenja starejših, a tudi boljše medgeneracijsko sožitje.
Piarovska besedila in preveč govoričenja MDDSZEM, ki navajajo, da bo država zagotovila 1.700 mest za starejše, so popolno zavajanje državljank in državljanov. Dejstvo je, da je/bo ministrstvo za delo samo ponovno razpisalo koncesije, ki jih bodo dobili domači zasebniki in tuje korporacije. Tako bomo starejši iz preskromnih pokojnin s pomočjo sorodnikov plačevali stroške financiranja gradnje teh domov. Torej, namesto za naše starejše Slovenija investira v dobiček tujcev! In peščico domačih posrednikov pri tem poslu. Zadnji javni dom starejših je bil zgrajen leta 2005.
Zahtevamo, da Slovenija (p)ostane socialna država in zato poudarjamo: nasprotujemo nadaljnjim privatizacijam – podeljevanju koncesij na področju socialnega varstva. Multinacionalke na področju socialnega varstva, ki so jim že odprli vrata v Slovenijo, k nam ne prihajajo iz ljubezni do starejših državljanov Slovenije, njihov glavni motiv je zgolj dobiček, kar ni združljivo z ustavo, z javnim sistemom in socialno državo.
Vedno znova ponavljamo poziv vladi in vsem pristojnim, da čim prej pripravijo akcijski načrt za pospešeno povečanje zmogljivosti za oskrbo starejših, vključno z obnovo in razširitvijo obstoječih objektov ter gradnjo novih domov za starejše ni našel odgovora, kaj šele akcije.
Po našem mnenju imamo zgrešeno socialno politiko na področju skrbi za starejše, ki ne upošteva dejanskih potreb in demografskih trendov.
Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2006 – 2010, ki je temeljila na usmeritvah lizbonske strategije in Strategije razvoja Slovenije in politiko EU je v ospredje postavila privatizacijo in umiranje socialne države.
Zapisali so tako: hitrejši razvoj tržno usmerjenih storitev tudi na področju »socialnih« storitev - in s tem se ne strinjamo, ker si naši upokojenci z nizkimi pokojninami teh storitev ne morejo privoščiti.
Zaradi neprimernega odnosa Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter enake možnosti in deloma tudi Ministrstva za zdravje (kar je ne nazadnje ugotovilo tudi Računsko sodišče v zadnji reviziji) je nujno oblikovati posebno ministrstvo ali direktorat, ki bo združil celovito skrb za starejše in imel na razpolago zadostna finančna sredstva, da bo uresničil vse nujne naloge, zapisane v različnih resolucijah in strategijah, v pisanju katerih so zelo dobri številni uradniki. Zaustavi pa se že pri akcijskih načrtih, kaj šele pri prepoznavanju ciljev in ukrepov in izvajanju le-teh.
Že dvema zadnjima vladama smo podali predlog za konstituiranje instituta Varuha starejših, a nismo dobili nobenega odgovora.
- Starejši so v teh časih še bolj osamljeni. Kako to rešiti, jim pomagati?
Zanesljive študije govorijo o tem, da pomanjkanje socialnih stikov pri starejših, še posebej kroničnih bolnikih, vodi v stres in zmanjšanje odpornost, resno je prizadet imunski sistem in to lahko vodi v prezgodnjo smrt.
S popolno prepovedjo obiskov v domovih starejših, ki se še vedno niso sprostili, smo starejšim naredili nepopravljivo škodo. Osamljenost je še »nespoznana boleča, nalezljiva, življenjsko nevarna bolezen« (Manfred Spitzer, 2019). Narejene so relevantne raziskave. Ravno te dni smo direktorjem in direktoricam domov starejših napisali novo javno pismo, naj odprejo domove starejših za obiske sorodnikov, prijateljev.
Tudi predolgo omejevanje gibanja na občine je naredilo svoje.
Srebrna nit skupaj z drugimi nevladnimi organizacijami sodeluje v zagotavljanju psihološke pomoči starejšim. Izvajamo svetovanje po telefonu in elektronski pošti.
Civilna družba, nevladne organizacije in mladi prostovoljci so v času epidemije za vse državljane naredili ogromno. Zato jim velja poklon in zahvala.
Nestrpno čakamo cepljenje, da bo spet mogoče vzpostaviti vse tiste dobre prakse pomoči starejšim, ki so žal zaradi pomanjkanja zaščitne opreme in tudi varovanja ranljivih skupin zastala.
Država je premalo pomagala z zaščitno opremo starejšim z nizkimi pokojninami, ki so zato ostajali za štirimi stenami.
- Menite, da bo v Sloveniji zaradi epidemije sedaj in tudi kasneje občutiti porast starizma?
Pričakujemo, da bodo narejene temeljite raziskave tako na področju zagotavljanja zdravstvene oskrbe starejših med epidemijo in nasploh kot tudi na drugih področjih življenja, da bomo lahko zagotovo potrdili, da je starizem v porastu. Čeprav se to že čuti, poglejte samo družabna omrežja.
Spomnimo se, kako se javnost odziva na »varovanje ranljivih skupin« v primeru omejevanja dostopa do trgovin v letu 2020, kaj vse smo sprejeli v protikoronskih zakonih – tudi prisilno upokojevanje, ki mu v celoti nasprotujemo in kaj vse si o pokojninah mislijo mlajši …
O diskriminaciji zaradi starosti govorimo, ko smo priča neenake obravnave starejših.
Tako kot do nasilja, korupcije ali še česa, moramo imeti tudi do diskriminacije/ageisma/staromrzništva/starizma starejših ničelno toleranco.
Imamo kar nekaj strokovnih člankov, ki pritrjujejo temu, da je diskriminacije starejših vse več, nimamo pa konkretnih aktivnosti in politik za zoperstavljanje temu pojavu, ki je identificiran tudi v leta 2017 sprejeti Strategiji dolgožive družbe.
Vse se ustavi pri denarju oziroma prioritetah vsakokratne aktualne politike že kar nekaj let.
Raziskava o doživljanju starizma v zdravstvenih ustanovah v Sloveniji iz leta 2017 je pokazala, da je več kot dve tretjini starejših od 65 let pri zdravstvenih obravnavi občutilo diskriminacijo. Skoraj polovico med njimi so najbolj prizadele šale na račun starih ljudi. Slaba tretjina je poročala o ignoranci zaradi starosti (31,9 %) in tarnala zaradi občutka, da jih niso vzeli resno (28, 6 %). Pokroviteljski odnos je občutila slaba četrtina vseh, ki so občutili diskriminacijo (23,1 %). Če seštejemo odstotke, vidimo, da so mnogi diskriminacijo občutili na več ravneh (48,5 %).
Kljub alarmantnemu stanju in dejstvu, da so stari ljudje najpogostejši uporabniki zdravstvenih storitev, v zdravstvenem sistemu ni opaziti večjih sprememb pri razvoju in sprejemanju strategij za njihovo obravnavo. Nerazumljivo je, da na medicinskih fakultetah ni študija oziroma specializacije iz geriatrije. Enako je s paliativno oskrbo. Neatraktivni področji. Podpiramo nadgradnjo teh znanj na izobraževalnih institucijah vseh stopenj, ki se ukvarjajo s profesionalno skrbjo za starejše, to je skoraj povsod: zdravstvena nega, rehabilitacija, socialno varstvo, … Prof. dr. Zvezdan Pirtošek je dejal: “Odsotnost geriatrije je nacionalna sramota.”