Bili ste učiteljica angleškega jezika. Kakšne spomine imate na tiste čase?
Zelo rada sem bila učiteljica in vedno bom mislila, da je to najlepši poklic na svetu. Že med študijem sem sanjala o tem, da bom stala na katedru in imela učence pred seboj. Ni bilo vse tako rožnato, kot to mislim sedaj, ko gledam nazaj, prav gotovo pa je, da sem polna lepih spominov na učence, dijake in kolege iz mojih učiteljskih let.
Se je odnos učencev do učiteljev v teh letih spremenil?
Da, zelo. Moderni čas tepta vse vrednote, med njimi tudi spoštovanje med učencem in učiteljem, vendar tega niso krivi učenci, ampak vsesplošno teptanje vrednot.
Se je odnos mladih do starejših spremenil?
Da tudi to. Že več kot 30 let kot predavateljica obiskujem razne šole po Sloveniji, zato zelo od blizu vidim, kaj se dogaja danes po šolah. Na hodniku neke šole sem zaprosila učenca, starega kakih deset let, da mi pokaže kje je ravnateljstvo. »Je prijetno hoditi v šolo, kaj ne?« ga pobaram, medtem, ko me vodi po hodniku. »Seveda da je. Učiteljici lahko rečeš, kar hočeš, ona pa ti nič ne more,« se je odrezal fantič in mi zaprl sapo.
Zakaj, menite, je temu tako?
Današnji šolski zakoni niso usklajeni z realnostjo. Od davnih dni so starši, staroste, starešine - stari (!) vodili mladi rod do nekega znanja in izkušenj. Do konca druge vojne je bila avtoriteta staršev in učiteljev pretirana. Desetletja po vojni, je bila vloga mladega in starega rodu nekako uravnotežena - to je moje osebno mnenje. Današnji čas pa je učiteljem in staršem vzel avtoriteto, vendar mladim s tem ni ničesar dal. To seveda ni stvar le naših šolskih zakonov, ampak celotnega dogajanja v globaliziranem svetu.
Nekoč so bili starejši spoštovani, danes pa slišim, da se nekateri počutijo odrinjeno, za družbo niso več zanimivi. Nihče jih ne posluša in ne upošteva. Imate tudi vi takšen občutek, ali menite, da je medgeneracijsko sodelovanje tudi danes uspešno?
Menim, da je na medgeneracijskem sodelovanju danes precej prizadevanj – to vsekakor potrjujejo tretje univerze, vseživljenjsko učenje itd.
Ste v pokoju in zelo aktivni. Med drugim zbirate in ohranjate spomin na ljudsko izročilo. Nas zanima ljudsko izročilo ali menite, da je premalo poudarka na tem? Izginja?
Ljudsko izročilo nevarno izginja iz našega vsakdana, kar je nepopravljiva škoda za prihodnost naše dežele. Industrije tako rekoč nimamo več, s kmetijstvom ne moremo konkurirati v svetu, za turizem pa imamo neizmerne možnosti. Turizem sestavljajo naravne lepote in kulturna dediščina - obojega imamo v ogromnih količinah, vendar za turizem je treba imeti ljudi, ki ljubijo in poznajo svojo deželo. Takih mladih ljudi, ki bi bili ponosni na svojo deželo, nimamo. Šola je slovenstvo skoraj v celoti odstranila iz učnih načrtov. Ustnega izročila starosvetne slovenske vasi bo čez kakih pet do 10 let konec. Tisti, ki so še kosili s koso, želi s srpom in mlatili s cepcem, so danes stari 80 do 90 let. Z njimi bodo odšle vrednote slovenske vasi, tiste vasi, ki je kljub tisočletni tuji oblasti ustvarila deset tisoče ljudskih pesmi, pripovedi in šeg. Pri nas je imela vsaka vas svoj glas.
Vodite predavanja na univerzah za tretje življenjsko obdobje. Mi lahko poveste kaj več o tem?
Na tretji univerzi v Ljubljani imam že sedmo leto predavanja o ljudskem izročilu. Sedaj že peto letim vodim skupino upokojenk, ki se je oblikovala v prijateljsko skupino, ki se medsebojno bogati. Prihajamo iz različnih koncev Slovenijo in v naše skupno znanje dodajamo posebnosti –Gorenjske, Dolenjske, Notranjske ...
Napisali ste ogromno knjig. Ljudsko izročilo, učbenik za angleški jezik, Slovenske bajke … mi lahko poveste kaj več o vaših knjigah?
Blizu sto knjig sem izdala kot avtorica, soavtorica, zbiralka ali pa le kot založnica. Pri knjigah o slovenskem, ljudskem izročilu mi pomaga hčerka Brigita Lipovšek, ki je slavistka in umetnostna zgodovinarka. Zbirka Angleščina po mavrični bližnjici je zbirka učnih gradiv, ki dejansko pomenijo bližnjico do temeljnega znanja angleščine. Največ pa mi pomenijo knjige, v katerih sem izdala alpinistične spomine mojega moža Aleša in pa vojne spomine mojega očeta Andreja Zlobca.
Pa danes, pripravljate kakšno novo knjigo?
Trenutno pripravljam gradivo za tretji zvezek knjižice Slovenija – dežela legend. Drobne knjižice te zbirke prinašajo bisere slovenskih ljudskih pripovedi. Pripravljam pa tudi didaktično igračo – mavrično sestavljanko za zgodnje učenje angleščine. Sestavljanke – kvadratki - so v sedmih mavričnih barvah (ravno toliko je besednih vrst v vseh evropskih jezikih). Ob tej igri bo otrok sestavljal angleške stavke, kot bi sestavljal lego kocke. Cilj igre pa je, da otrok spozna temeljne gradbene elemente jezika (besedne vrste – od rdečih samostalnikov, oranžnih pridevnikov, rumenih zaimkov ... do belih glagolov).
Živimo v času materialnih dobrin. Te so na prvem mestu. Pred vsem ostalim. Na eni strani revščina, na drugi pa bohotenje. Zakaj je temu tako? Kdaj smo pozabili, katere vrednote so res pomembne?
Vsi se zavedamo, kako materialne dobrine prevladujejo v svetu in da za nas to ni pot do sreče. Dolga leta sem v osnovni šoli kot razredničarka dajala otrokom pisati nepodpisane spise, v katerih so pod varnim okriljem anonimnosti pisali svoja stališča. Prisluhnimo tem malim »učiteljem«:
- Ob nedeljah gremo k Savi, očka čisti avto od zunaj, midva z mamico pa od znotraj.
- Sreča ni ena velika sreča, ampak tisoč drobnih sreč in srečic.
- Urejeno stanovanje še ne pomeni topel dom.
- Ne maram mrzle zlate verižice, ki sem jo dobila, želim si, da bi me mamica objela s toplimi rokami.
- Ko na mamico pomislim, pa metlo vidim.
-Tisto, kar je res dragoceno, ne moreš kupiti z denarjem.
- Pri nas doma je tako lepo, da najraje ne bi nikdar zrasla. Kar vedno naj ostane tako.
- Moja mama je vsa harmonična. V večni harmoniji je odtenek barv njenih čevljev in torbice. Za ceno pa ne vpraša! (cena za »harmonične« čevlje in torbico je v tej družini bila družinska sreča).
Kakšen bi bil vaš nasvet za ohranitev družine. Kako lahko več generacij živi skupaj in se dopolnjuje? Kako spet postaviti na prvo mesto družinske vrednote?
Če stari starši prevzamejo varstvo vnukov in pomagajo mladim družinam do strehe, svojo vlogo dobro igrajo. Za skupno življenje več generacij pa je potrebna predvsem strpnost. Toleranca je umetnost življenja. Zavedati pa se moramo, da v današnjem kapitalizmu vlada tekmovalnost, denar in zunanji videz. Temu se moramo, vsaj sami pri sebi, zavestno tiho upirati. Res je, da danes starši delajo do pete ali šeste ure popoldne, pa vendar, ostanejo večeri, sobote, nedelje in prazniki. Za družinski izlet do bližnjega gozda, za guncanje na veji drevesa, za skakanje s štorov in za obmetavanje s storžki, ne rabimo denarja niti veliko časa. Modrost sedmošolkice, da sreča ni ena velika sreča, ampak tisoč drobnih sreč in srečič – je večno veljavna.