Otroci so te ambasadorje lahko božali, le ti pa niso dali niti glasu od sebe. Od sebe je dal edino tisti pujsek v obliki nekaj črnih kroglic. 'Torej ni s temi ambasadorji nobene večje koristi, kot s Karlekovimi', sem pomislil. Hkrati sem z obžalovanjem spoznal, da torej mi humoristi ne spadamo med ambasadorje smeha.
Po še eni vmesni točki, ki pa je navdušila, je voditelj napovedal deset najboljših izmed številnih, ki so se uvrstili na ta oder iz natečaja za naj humorista. Zastonj je ugibati, kakšno je bilo tisto število. V meni sta se spopadla pesimist in optimist. Pesimist je menil, da je to število deset, optimist pa se nagibal k številu petnajst.
Ko se je razvrstilo na odru vseh deset, (jaz sem bil sedmi), sem pričakoval, da bo kdo razsodil, kdo je bil najboljši. Pa se to ni zgodilo. Vsak izmed nas je prejel od voditelja mapo s priznanjem za naj humorista in vrečko z v ta namen nabranimi darili od njegove pomočnice takoj po nastopu. Ko mi je pomočnica stisnila ob predaji roko, mi je šepnila, da ji je bila moja zgodba posebno všeč. Do konca sem potem oprezoval, ali je komu od sledečih tudi kaj šepnila, pa nisem nič podobnega odkril. Le, ko je bilo te točke konec in smo že vstajali, da zapustimo gledališče, je do mene pristopila mlada pomočnica in mi šepnila, naj malo počakam, da mi preda še knjigo, ker da je ugotovila, da je vrečka pri predaji bila sumljivo lahka. Šel se za njo do zavese, ki je skrivala zaodrje, in prejel lepo, bogato ilustrirano knjigo o ptičih.
Počutil sem se kot zmagovalec, kot naj humorist, čeprav nisem imel priložnosti pogledati v vrečke svojih konkurentov. V meni se je prirojena skromnost še nekaj časa tepla z objektivnostjo, a na koncu je zmagala objektivnost. Meni je bila moja zgodba najbolj všeč.
Zdaj nama je preostala samo še vrnitev v garažo po avto in obisk sorodnikov, potem pa domov. A se ni izšlo brez zapletov.
Čim sva zapustila Cankarjev dom, sva poiskala najbližji vhod v garažo. V drugi etaži bi naj bil naš avto, a sva jo prehodila podolgem in povprek, a avta ni bilo nikjer, pa tudi garaža nama ni bila poznana. Poiskala sva pomoč pri okencu ob izhodu. Ženska je bila pripravljena pomagati:
»Kje pravite, da bi bil naj vaš avto? Kakšen pa je? Pokažite mi kartonček!«
»Kartonček sem pustil v avtu«, sem v zadregi odvrnil. Obrnil sem se do moje najdražje:
»Se spomniš ti, kako je pisalo nad izhodom iz garaže?« Ni se spomnila. Pomagal sem si z opisom: »Ob izhodu so na stopnicah sedeli in celo spali neki klošarji.«
To je pomagalo.
»Zagotovo ste parkirali v Šubičevi«, je dodala in naju napotila v drugo garažo v bližini. Slišal sem že za garažo na koncu Šubičeve ulice, a pojma nisem imel, da sta tako blizu druga drugi dve podzemni garaži. Napotila sva se v smer po navodilih prijazne gospe in se znašla pred vhodom v podzemno garažo. Oba sva hkrati zagledala napis nad vhodom, ki nam ga je gospod Alzheimer dotlej skrival: 'Bukvarna'.
Tu je bil tudi najin avto, tu je bil tudi kartonček, in ob tem olajšanju mi ni bila niti draga cena za parkiranje: 8,40 evra.
Izhod iz Ljubljane proti Mariboru je bilo lahko najti, in če do njenih sorodnikov ne bi zopet prepozno zavila z avtoceste, bi bilo potovanje nazaj proti domu brez vsakih zapletov.